EU se ne strinja s pobudo “Stop Killing Games”

Lahko si jo igral čez pet, deset ali dvajset let, če je le strojna oprema še delovala. Že pred nekaj časom pa je ta idilična podoba o lastništvu zbledela. Igra je pogosto vezana na strežnike, uporabniški račun, preverjanje licence, sezonsko vsebino, spletno trgovino, oblak in infrastrukturo, ki je igralec ne vidi, dokler igra ne izgine.

Iz te jeze in nezadovoljstva je nastala pobuda Stop Killing Games, ki si je prizadevala, da bodo založniki postali bolj odgovorni do svojih oboževalcev. Najbolj odmeven primer je Ubisoftova dirkalna igra The Crew, ki je po izklopu strežnikov postala neuporabna. Ne govorimo o tem, da igra ni več dobivala novih avtomobilov, popravkov ali ostale vsebine. Govorimo o tem, da je izdelek, za katerega so ljudje plačali, prenehal delovati.

Če kupec plača za digitalni izdelek, ali je res sprejemljivo, da mu lahko podjetje kasneje onemogoči dostop brez jasne rešitve? In če podjetje že vnaprej ve, da je igra odvisna od strežnikov, ali bi moralo kupcu ob nakupu bolj jasno povedati, da ne kupuje trajnega izdelka, temveč časovno omejen dostop?

Evropska komisija je rekla ne obvezni zakonodaji

Evropska komisija je zdaj odgovorila na pobudo in odločitev ni takšna, kot so si želeli najbolj zagnani podporniki kampanje. Komisija ne bo predlagala nove zakonodaje, ki bi založnikom neposredno naložila obveznost, da morajo videoigre ostati igralne tudi po tem, ko jih prenehajo komercialno ponujati.

Toda odločitev ni enoznačna. Komisija priznava, da sodobne igre pogosto temeljijo na strežniški infrastrukturi in da lahko izklop strežnikov povzroči delno ali popolno neuporabnost igre. Hkrati pa trdi, da v tej fazi ne more predlagati pravne obveznosti, ki bi založnike prisilila k ohranjanju igralnosti. Kot enega ključnih razlogov navaja obstoječe pravice intelektualne lastnine, predvsem avtorske pravice in druge pravice, ki lahko ščitijo različne vizualne, tehnične in vsebinske dele igre.

Igra v sebi res skriva številne elemente. V njej so grafika, glasba, licencirani avtomobili, liki, igralni pogoni, pogodbe s tretjimi partnerji in na splošno vsebine, za katere založnik morda nima pravice uporabljati za nedoločen čas. Zato je zakonodajno vprašanje veliko bolj zapleteno kot preprosta zahteva, naj podjetja igre pač pustijo delovati. Naj si uporabniki ustvarijo zaseben strežnik in še naprej igrajo igro, za katero so plačali. Žal ni tako preprosto.

Namesto zakona prihaja prostovoljni kodeks

Komisija zato predlaga mehkejši pristop. Do konca leta 2026 naj bi začela pogovore z gaming industrijo in predstavniki potrošnikov, cilj pa je oblikovanje industrijskega kodeksa ravnanja za upravljanje konca življenjskega cikla videoiger. To pomeni, da bi se založniki, potrošniške organizacije in regulatorji poskušali dogovoriti o boljših praksah, ko igra doseže konec komercialne podpore.

Kodeks bi lahko obravnaval več področij. Prvo je preglednejše obveščanje kupcev. Če je igra odvisna od strežnikov in lahko v prihodnosti postane neuporabna, mora biti to ob nakupu jasno povedano. Drugo je napovedovanje izklopov. Igralci ne smejo za konec izvedeti tik pred zdajci, ampak dovolj zgodaj, da vedo, kaj se bo zgodilo z izdelkom. Tretje področje so tehnične možnosti. Pri nekaterih igrah bi lahko založniki pripravili način brez povezave, pri drugih zasebne strežnike, pri tretjih orodja za skupnost. Ni nujno, da je ena rešitev primerna za vse igre, toda v mnogih primerih bi bilo mogoče narediti več, kot se naredi danes.

Seveda prostovoljni dogovor nima enake teže kot zakon, zato bo marsikaj temeljilo na iskrenost založnikov. Samoregulacija je lahko uspešna, vendar ostajam previden, kajti založniki so v zadnjih letih prevečkrat pokazali svoje prave obraze.

Obstoječe potrošniške pravice še niso izčrpane

Komisija poudarja tudi, da evropsko potrošniško pravo že vsebuje varovala. Ponudniki digitalnih vsebin in storitev morajo kupce obvestiti o trajanju pogodbe, pogojih prenehanja in tem, kaj lahko potrošnik razumno pričakuje. Če digitalna vsebina ali storitev ni skladna s pogodbo, imajo potrošniki pravna sredstva, čeprav vsi vemo, da si večina ne more privoščiti daljšega pravnega spora. Na to se opirajo tudi založniki, zato je beseda na papirju, četudi gre za zakon, pogosto ignorirana. Obstajajo pa primeri, ko je založnik moral odgovarjati za svoja dejanja, ampak ti so zelo redki.

Spet se lahko vrnemo k primeru The Crew. Francoska potrošniška organizacija UFC-Que Choisir je sprožila postopek proti Ubisoftu, ker naj bi podjetje po njihovem mnenju zavajalo kupce glede trajanja dostopnosti igre in uporabljalo nepoštene pogoje, ki naj bi igralcem odvzemali pravice lastništva. Ubisoft na drugi strani zagovarja stališče, da igralci niso kupili popolnega lastništva, temveč omejen dostop. To je bistvo celotnega spora. Potrošnik misli, da je kupil lastništvo, založnik pa v drobnem tisku dejansko prodaja omejen dostop.

Sporen sestanek z Ubisoftom?

Posebno napetost je povzročilo tudi poročanje o sestanku, ki naj bi ga imel Ubisoftov izvršni direktor Yves Guillemot z Evropsko komisijo na povabilo industrijskega združenja Video Games Europe. Stop Killing Games je opozoril, da se je to zgodilo približno dva tedna pred pričakovanim odgovorom Komisije na državljansko pobudo, medtem ko kampanja sama po njihovih navedbah ni bila povabljena.

Glede na občutljivo politično situacijo je dogodek zelo hitro lahko tretiran kot sporen. Založniki imajo pravico predstavitvi svoje argumente, ampak ne na račun občutka, da je glas ljudstva postavljen na stranski tir. Če bi bili na srečanje povabljeni tudi predstavniki pobude, se o tem ne bi niti pisalo. Tako pa je zdaj občutek med pobudniki, da se je za zaprtimi vrati industrija dogovorila za pogoje, ki govorijo v prid založnikov.

Kaj je sploh rešitev za lastništvo? Ali obstaja kompromis?

Najbolj smiselna rešitev po mojem mnenju ni zahteva, da mora vsaka igra ostati popolnoma enaka in delujoča za vedno. Roko na srce to ni realno, čeprav bi si to vsi želeli.. Tehnologija se spreminja, strežniki se starajo, licence potečejo, uporabniške baze se zmanjšajo. Bolj realno je zahtevati jasnost, sorazmernost in minimalno odgovornost.

Kjer je možno, naj založnik dovoli in omogoči orodja za postavitev zasebnih strežnikov ali za igranje brez povezave. Imamo več primerov, kjer je bilo to izvedeno uspešno. Ena od rešitev je tudi, da igra dobi minimalno funkcionalnost po koncu življenjske dobe. Torej, da ostane v nekem razumnem stanju, kjer je igra še vedno aktivna, nima pa vsebine, ki bi lahko bila v sporu z licencami in podobno.

Osnova pa je, kot sem že prej omenil, da založnik dobi odgovornost o obveščanju kupcev o vseh pogojih uporabe pred nakupom. Ne v drobnem tisku, ne nekje v pogojih uporabe, ampak na vidnem mestu.

Bitka se ni končala, samo preselila se je drugam

Odgovor Evropske komisije ni konec zgodbe. Je bolj premik na naslednje bojišče. Založniki so se izognili neposredni evropski obveznosti, vsaj za zdaj. Igralci niso dobili zakona, ki so ga zahtevali. Komisija pa si je pustila prostor za mehkejši pristop, ki bo odvisen od pogovorov, pritiska in pripravljenosti industrije na spremembe.

Razprava o lastništvu pa ni omejena na igre, čeprav je trenutno najbolj odmevna. Glasba, e-knjige, filmi, programska oprema … Vse več stvari kupujemo, a jih v resnici ne posedujemo na klasičen način. Dostop imamo, dokler deluje platforma, dokler veljajo licence, dokler podjetje ne spremeni pogojev ali dokler strežniki ostanejo vklopljeni.