Elden Ring: pričakovano zahteven, nepopustljiv in nejasen

Serija Dark Souls je prav zares fenomen. Od skromnih začetkov v preddelu Demon’s Souls za PlayStation 3 pred trinajstimi leti, ko so jo poznali le veliki ljubitelji temačnih in zahtevnih iger RPG, je prek troedine glavne serije ter dveh uspešnih variant, Bloodborna in Sekira, pripehala do odprtega sveta, ki ga hočejo igrati vsi, čeprav ga bo malokdo končal. Elden Ring, katerega svet in zgodbo je pomagal oblikovati in ubesediti George R. R. Martin, je namreč pričakovano zahteven, nepopustljiv in nejasen. Za razliko od sodobnih iger te vrste ti ne razloži skorajda ničesar in ti da še manj navodil, kam iti in kaj storiti. Njegov prostrani fantazijski svet, ki sega od čudovitih in mirnih poljan do morečih bojnih polj in črnikastih ječ, je vabljivo in razburljivo odprt. Toda povsod se svaljkajo sovražniki, ki so te sposobni ubiti z enim zamahom. Japonski FromSoftware pač pričakujejo, da si boš vzel čas in da poseduješ zadosti volje ter inteligence, da boš doumel finesno spleteno okolico, vztrajno krepil lik in se po porazih, ki jih seveda ne manjka, znova in znova vračal, dokler izziv ne bo opravljen. To je bilo v Dark Souls dostikrat problem, saj nisi imel prav dosti odprtih poti naprej, če se ti je kje zataknilo. V Elden Ringu pa čaka nemalo obstranskega raziskovalno-bojevalnega početja (ugank se ne nadejaj) in možnosti za razvoj bojevnika, zato je igranje bolj prožno in prilagodljivo. Še dobro, kajti zlasti šefi, od gromozanskega zmaja prek viteza, delno spremenjenega v drevo, do izrodkov bolne domišljije, te urno spremenijo v prah in pepel, če se jih ne lotiš pravilno. In kako to je? Odvisno od tega, kje si bil in kaj si nabral.