Igre
07.04.2015 10:40
Posodobljeno 6 let nazaj.

Deli z drugimi:

Share

Dober razlog za nakup igralne konzole PS4

Naslednja generacija konzol je zunaj že ... kako dolgo časa? Dve, tri leta? In še kar nismo dobili igre, ki bi res prodajala sisteme in ob kateri bi vsi na široko odprli usta. Industrija je vedno bolj ziheraška in ne proizvaja več veliko novih IP-jev (intelektualnih lastnin, torej novih franšiz, ki niso nadaljevanja). Še tiste, ki jih naredijo, na primer Destiny, so precej tipične in meni osebno dolgočasne. Zato dobrega razloga za nakup novih konzol še vedno nimam, razen za opisovanje iger. To se je spremenilo z izidom igre Bloodborne, vsaj za PS4.
Dober razlog za nakup igralne konzole PS4
Dober razlog za nakup igralne konzole PS4

Tudi Bloodborne ni ravno nov IP, saj je igranje precej podobno tistemu iz iger Dark/Demon’s Souls, ki jih sam osebno obožujem. Dark Souls je celo na mojem seznamu desetih najboljših iger. Zakaj bi si torej kupil konzolo samo za to igro, če sem ravno prej jamral, kako so tudi nove franšize ziheraške in enake? Zato, ker je Bloodborne IGRA. V njej dejansko igraš lik, ki ga nadzoruješ svobodno in se s pošastmi mlatiš prav tako svobodno. Nima sekvenc QTE. Nima polurnih kinematografskih filmčkov vsakič, ko narediš pet korakov. Nima petnajstih indikacij na ekranu, kam moraš iti, ampak ti pusti, da raziskuješ nelinearno, po več poteh naenkrat. Ne drži te za rokico. Je zahtevna, svobodna, velika, dolga, taktična, polna atmosfere, odličnih šefov, raznoraznih bitij, torej pristna igričarska izkušnja, ki mi jih danes krvavo manjka. Ahem. Malo me je zaneslo, ampak resnično ne prenesem več iger, ki si želijo biti kinematografska izkušnja in Bloodborne je odlično cepivo proti takšnim neumnostim.

Torej, za tisti dve osebi, ki še nista seznanjeni z igrami Souls – gre za akcijske RPG-je, v katerih imamo tipičen tretjeosebni nadzor nad enim likom. Po nelinearnih poteh vedno bolj raziskujemo stopnje, polne raznolikih pošasti, dokler ne pridemo do šefa, ki nas ponavadi ubije. In nato še nekajkrat, preden ga mi uspemo potolči. Poti skozi stopnje so odlično dizajnirane, saj velikokrat odklenemo kakšno krajšo pot in ugotovimo, kako je svet v bistvu povezan. No, s pobijanjem nabiramo valuto, s katero si ali izboljšujemo lik ali pa kupujemo opremo ali orožje. To je to. Sliši se enostavno, a so igre izjemno globoke. K temu prispevajo borilni sistem, veliko vrst sovražnikov, pri katerih moramo menjati taktiko, ogromno šefov, za katere velja enako kot za sovražnike, in nasploh raznolikost opreme, ki spremeni igranje.

Sicer opreme ni toliko kot v igrah Dark Souls, prav tako ni magije. V zameno dobiš puško, ki pa ni mišljena za streljanje, saj je precej počasna, nenatančna in ima povrhu še malo metkov. Z njo le upočasnimo ali zamotimo sovražnike, da lahko spijemo napitek ali pa ga lažje potolčemo. Orožij je tudi manj, a so zaradi tega bolje optimizirana, oziroma ima vsako orožje dva načina uporabe. Na primer, lahko ga raztegnemo, s tem je daljše in ima daljši doseg, a ima manjši napad in je počasnejše. Sam moraš presoditi, kdaj kaj uporabiti, kar že sodi v taktično igranje.

Razen opreme je glavna razlika igre Bloodborne hitrost. Igranje v igrah Dark Souls je bilo bolj metodično, počasno. Najprej zamahne sovražnik, napad blokiraš ali se mu izmakneš, nato greš v napad ti. V igri Bloodborne pa imaš na voljo hitro izmikanje okoli sovražnika, prav tako ni ščitov (oziroma je eden, ampak neuporaben) ali težkih oklepov. To pomeni, da moraš še bolj študirati vzorce napadov sovražnikov, da se izmakneš v pravem trenutku in takrat tudi napadeš. Še ena sprememba je sistem zdravljenja. Medtem ko še vedno obstajajo zdravilni napoji, je bolj zanimiva mehanika, pri kateri si zdravje nazaj pridobiš s protinapadom. Če te sovražnik udari, ne boš izgubil življenja takoj, ampak si ga lahko pridobiš malo nazaj, če ga takoj zatem udariš, torej kreneš v protinapad. Odlična ideja, ki še bolj poudari hitrost igre in taktično igranje, saj moraš presoditi, kdaj se ti splača in kdaj ne.

Torej, igralnost je odlična. Kaj pa vse drugo? Tudi podoba je fantastična mešanica Viktorijanske arhitekture in Lovecraftijanske atmosfere s tentaklastimi pošastmi in volkodlaki. Pošasti so videti odlično in življenjsko, saj so animirane tekoče in imajo polno okrasov, na primer dlak ali dodatnih okončin, ki se gibljejo skupaj z njimi. Tudi zvok je zelo dober in doda veliko k atmosferi. Pohvalil bi tudi glasbo, ki je ena izmed najboljših, ki sem jih kadarkoli slišal v igrah. Ponavadi tega ne opazim, ker imajo igre generičen orkestralni zvok, a v igri Bloodborne je kar šest komponistov naredilo nekaj, kar se popolnoma poda k igri, in ga je še vseeno odlično poslušati, ko ne igraš.

Igra ima tudi tipičen »multiplayer« Dark Souls, v katerem se ti lahko pridruži družabnik, ki ti nato pomaga s šefi in drugimi ovirami v igri, kar malce omili težavnost. A najprej moraš najti primeren artefakt, s katerim to omogočiš. Obstajajo tudi naključno generirane temnice, v katerih se na koncu soočiš s šefom. Tudi te lahko opravljate z več igralci. Večigralstvo se mi ne zdi tako zelo pomembno v igri Bloodborne, kot je bilo v seriji Dark Souls, a je vseeno zelo dobrodošel dodatek.

Imam pa seveda tudi nekaj graj. Igra teče le pri 30 sličicah na sekundo, kar je velik minus pri akcijskih igrah, saj hočeš, da je igranje tekoče in gladko, reakcijski časi pa hitri. Prav tako število sličic včasih celo pade pod 30, kar včasih povzroči smrt. Ob smrti pa moraš gledati dolge nalagalne čase (nekje do minute), kar je še en problem, saj v igri velikokrat umreš. V prvem tednu po izidu je še vedno veliko hroščev, a jih pridno krpajo.

Ampak to so majhne zamerice za igro, ki je naravnost osvežilna. Brez neumnih QTE-jev. Brez neumnih enournih filmskih sekvenc. Samo odličen »gameplay«, ki deluje kot zdravilo proti generičnem »sranju«, ki si ga upajo izdajati zadnje čase. In prva igra, za katero bi se res splačalo kupiti naslednjo generacijsko konzolo.

Ocena: 91/100

Plusi:

– odlična igralnost,

– odlična podoba,

– odličen zvok,

– odlična glasba,

– odlična atmosfera,

– odlično vse.

Minusi:

– samo 30 sličic na sekundo, včasih še manj,

– hrošči,

– dolgi nalagalni časi, kar je neprijetno, saj veliko umiraš.

Vas zanima več iz te teme?
PlayStation igre

Prijavi napako v članku