Diablo IV recenzija: zagotovo vredna naziva Diablo

Prihod novega Diabla sem nestrpno pričakoval. Marsikoga je v tem času zamotil mobilni Diablo Immortal, ki pa ni bil po mojem okusu. Ko sem v Blizzardovi trgovini videl, da so strežniki aktivni, sem neusmiljeno tolkel po miški, upajoč, da se bo igra hitreje zagnala.

Po uvodnem kinematografskem vložku, ki ga je vredno še enkrat pogledati, četudi ste ga že videli v napovedniku, sem bil nemudoma razočaran. Zaradi ogromnega navala uporabnikov sem moral na prvi vpogled v igro čakati več kot eno uro. Strtega srca sem se sprijaznil, da mi prvi dan ni usojen, zato sem v tem času svojo žalost utapljal v vlogi Linka in znova reševal najbolj izgubljeno princeso v zgodovini gaminga (z izjemo Princese Peach).

Naslednji dan sem moral čakati znosnih 20 minut in po mučnih minutah sem končno sestavil svoj lik. Ni veliko možnosti prilagajanja lika, a zadosti, da sem vseeno porabil dobrih 15 minut dragocenega časa. Potem sem se napotil nasproti hordam demonov, za katere sem vedel, da me že nestrpno pričakujejo.

Klasično ARPG igranje s pridihom Diabla

Začetek je zelo klasičen in Diablo IV koncept akcijskih RPG-jev ne definira na novo, s čimer ni nič narobe. Je koncept, ki deluje zelo dobro ter običajno potrebuje samo nekaj osvežitve in QOL (angl. quality of life) popravkov. Takoj mi je bilo jasno, da sem vstopil v zelo mračen svet brez kančka upanja, kar se skozi igro le še stopnjuje. Spoznal sem največjo sovražnico Lilith, hči Sovraštva, ki jo bom večino igre zaman zasledoval in se mi bo vedno zadnji hip izmuznila.

Spoznavanje s svetom je zastavljeno dobro. Prva skupnost, na katero sem naletel, te presenetljivo sprejme z odprtimi rokami. Seveda je imela zame že pripravljeno misijo, pri kateri se spoznaš z osnovnimi mehanikami igre. A tukaj se mentorstvo tudi ustavi, kar je lahko v nadaljevanju velika hiba za nove igralce, ki niso seznanjeni s tovrstnim žanrom ali Diablo franšizo. Drevo s sposobnostmi je razčlenjeno na razumljiv način, vsaj v mojem primeru, in takoj sem dobil občutek, da imam pred seboj kar nekaj križišč. Moj uvodni lik je bil falot (angl. rogue). Običajno sem čarovnik ali barbar, tokrat pa sem želel preizkusiti nekaj novega.

Na začetku sem se moral odločiti, ali bom bolj bojevnik na blizu ali bom demone prerešetaval večinoma z lokom. V vsakem primeru pa sem se zavedal, da bo moja največja prednost hitrost in izmuzljivost. Pri začetnem nadgrajevanju so sovragi še nekako sledili moji moči, nekje pri stopnji 15 pa sem lahko pridobil sposobnost Twisting Blades, ki je nadaljnje bojevanje z redkimi izjemami naredila trivialno.

Kombinacija hitrega drvenja za hrbti sovražnikov in mečev, ki so sledili mojemu gibanju in pustošili vse vmes, je bila izredno zabavna. Ker sem igričar, ki se rad poglobi v ozadje sveta, v katerem se nahajam, sem morda na začetku pogrešal več tovrstnih interakcij. Sčasoma s stranskimi nalogami spoznaš, kaj se dogaja po svetu in o večni bitki med angeli in demoni.

Stranske naloge so tipične za ARPG, kot na primer “pobij toliko in toliko pajkov” ali pa “najdi in poberi dotično sestavino ali rudo”. Vsake toliko časa pa naletiš na stranske naloge, ki te presenetijo bodisi z izidom bodisi s kompleksnostjo. Večkrat sem naletel na kakšen prav srhljiv prizor, kot na primer pri iskanju izgubljenega moža, ki sem ga kasneje našel privezanega in odrtega.

Takšnih temačnih razpletov je ogromno, kar dobro uprizori, da gre za zares temačen svet, kjer je upanje redkost in vrlina peščice. Hitro spoznaš, da se je večina vdala v usodo in le še čaka na svoj grozljiv konec. Tudi ko že misliš, da bo imela misija srečen razplet, se lahko hitro zgodi ravno nasprotno. Takšnih draguljev je kar nekaj. Naletel sem na primer tudi na poklon znamenitemu filmu 300, ko je kralj Leonidas surovo brcnil perzijskega sela v brezno.

Sam svet je dobro razvejan, z različnimi lokacijami, ki delujejo samostojno. Ječe in ostali ločeni svetovi, kjer »kmetujemo« za izkušnjami (exp) in redko ter legendarno orožje/oklep, so bolj linearni in hitro dolgočasni. Veliko prizorov znotraj ene ječe se večkrat ponovi, kar jih naredi zelo monotone. Vseeno pa te premamijo, da vstopiš in uničiš glavnega sovraga v upanju, da boš dobil kakšno redko orožje ali aspekt. So tudi glavna vsebina za igralce, ki so v tem kratkem času prišli do konca igre.

Lahko bi rekli, da je igra do stopnje 30 kot nekakšno uvajanje (angl. tutorial). Igra do te mere ni preveč zahtevna, če si bil do sedaj vsaj malo pozoren na dogajanje okoli sebe. Težava je le, da lahko hitro zgrešiš kakšno pomembno mehaniko. Na primer, v vsakem mestu imaš kar nekaj prodajalcev, ki ti prodajajo sanje in nekatere pomembne nadgradnje, na primer za napoje, orožja in vse ostalo. V začetnem zagonu hitro pozabiš nanje, ker se ne zavedaš, da so zelo pomembni. Podatek, ki ga lahko hitro zgrešiš oziroma niti ni omenjen, je razstavljanje opreme in orožja v upanju, da boš dobil redke surovine.

Sprva bo marsikateri igralec vso odvečno opremo prodal, ker si bo želel pridobiti čim več zlata. Boljša rešitev pa je dejansko razstavljanje opreme, kjer dobiš redke surovine, ki jih lahko porabiš za vgradnjo aspektov v orožje, oklep, prstane in talismane. Brez aspektov je srednji in končni del igre nemogoč. Drugi primer slabo pojasnjenih mehanik so naključni dogodki, v katerih lahko sodeluješ po svetu. Za reševanje teh dogodkov si na koncu nagrajen s skrinjo z različnimi dobrotami, vključno z Murmuring Obols, ki jih lahko zamenjaš za naključne oklepe/orožja (tudi legendarne različice) in ključe Whispering Keys, s katerimi lahko odpreš unikatne skrinje, skrite po svetu. Vse to je premalo razloženo, tako da je od igralca do igralca odvisno, ali pride do tega zaključka.

Po eni strani mi je to všeč, ker te igra ves čas ne “vodi za roko”. Razumem pa, da lahko pride do frustracij. Največje trpljenje pa niso nepojasnjene mehanike, ampak začetno potovanje po svetu. Vsem, ki nameravate vstopiti v svet Diablo IV, priporočam, da najprej sledite glavni zgodbi. Pozabite na stranske misije in dokončajte zgodbo do 4. dejanja, kajti šele takrat boste dobili svojega konja. Do takrat boste morali polovico sveta prehoditi peš, kar je zelo mučna izkušnja. Po vsej verjetnosti je to le taktika razvijalcev, s katero smo dobili občutek, da je glavna zgodba daljša, kot dejansko je.

Ko sem ravno pri glavni zgodbi, ta zagotovo ni revolucionarna. Všeč mi je antagonistka Lilith, ki ni enoličen lik, ampak ima dobro izdelan motiv, ki ga razumem, ampak se z njim zagotovo ne morem poistovetiti. Všeč mi je bilo, da sem skozi zgodbo naletel še na nekatera pomembna imena, ki sem jih spoznal v prejšnjih igrah, a sem vseeno pričakoval malenkost več interakcije z bogato zgodovino Diabla. Ne bom razkril preveč za tiste, ki svet še raziskujete, ampak nagrade za najboljši scenarij ne pričakujem.

Dotakniti se moram tudi plačljive trgovine znotraj igre Diablo IV. Za zdaj so nakupi le kozmetične narave, ki pa lahko segajo tudi do višine 100 evrov za enkraten nakup. Za igro, ki že prvotno zahteva AAA ceno, je to težko pogoltniti. Na žalost se je določen del gaming industrije preusmeril v tovrstno monetizacijo, s katero se ne strinjam in je tudi ne podpiram. Na srečo vsaj za zdaj to ni omadeževalo moje izkušnje.

Skupnost bo igro držala pokonci

Največja prednost Diabla je skupnost. Že od prvega dne so uporabniki dneve in noči iskali nove zabavne strategije, s katerimi lahko povoziš neskončne valove hord sovražnikov. To je tudi lastnost, ki bo Diablo IV obdržala na vrhu lestvic igranosti, če ne bo Blizzard naredil kakšne neumnosti. Ker gre za »live-service« igro, pričakujem, da bom v prihodnosti večkrat nejevoljen, ker bodo »nerfali« kakšno klaso, sposobnost, aspekt ali kaj podobnega. A to je del tovrstnih iger in me pretirano ne moti, dokler je to storjeno z razlogom. V vsakem primeru sem na to pripravljen in zato imam v načrtu preigravanje Diabla IV s številnimi liki. Naslednji na sporedu je Necromancer, takoj za tem, ko falota pripeljem do končne 100. stopnje.

Diablo IV je dobra oziroma odlična ARPG igra. Zagotovo gre za občutek Diabla iz preteklosti in veseli me, da vsaj za zdaj razvijalci dajejo občutek, da poslušajo pripombe skupnosti. V naslednjih mesecih bodo dodali novo vsebino in popravke, kot na primer, da so dragulji v svoji kategoriji in ne v glavnem nahrbtniku (inventory), kjer zavzamejo ogromno prostora, katerega bi lahko namenili za ostalo opremo. Zavezali so se, da bodo popravili tudi Nightmare ječe, ki bodo v zameno za uspešno preigravanje nadgradile igralce z več dobrotami.

Skratka, imam upanje, da bo Diablo IV še nekaj časa ostala sveža igra. Ali bo pri meni dosegla enak legendaren status kot Diablo II, pa bom še videl.