Recenzija: Resident Evil 7

Video opis: https://youtu.be/RJLdqOuzuvQ

Resident Evil je ime, ki je pri poznavalcih preživetvene groze zapisano z zlatimi črkami. Serija, ki velja od ene od začetnikov t.i. preživetvene groze nosi s sabo bogato zgodovino.

Več ali manj je vedno veljalo da se te igre igra iz tretjeosebne perspektive. Medtem, ko so prvi deli vsebovali fiksne perspektive, kjer smo našega junaka nadzorovali z precej težavnimi kontrolami, se je znaten premik zgodil v četrtem delu, kjer se je kamera preselila na junakova ramena in serija je tako zaplavala v bolj akcijske vode. To se je z naslednjim dvema deloma še bolj stopnjevalo, do te mere, da je Resident Evil postal veliko manj grozljivka kot pa akcijska igra. Oboževalci serije tega premika niso požegnali, kar se je poznalo pri mlačnem odzivu na šestico. No, založnik Capcom je bil mnenja da je stagnacije serije dovolj in je tako zopet dodobra prevetril in na novo zakoličil nadaljevanje.

In tako imamo tule sedmico. Kamera je spet doživela znaten premik, kjer tokratno dogajanje spremljamo kar iz prve osebe. Tako so se po prvih napovednikih začele takojšnje primerjavo z bolj “sodobnimi” strašljivkami tipa Amnesia ter Outlast, kjer je večji poudarek na skrivanju in bežanju saj se braniti sploh ne moremo. A čeprav Resident Evil nosi podobne lastnosti, formulo vzame in jo priredi po svoje.

Tokrat ne igramo nobenega od znanih junakov iz preteklosti kot so Leon, Claire ali Chrisa. Na vrsti je popolnoma frišen junaček z imenom Ethan. Ta prejme preko elektronsko pošto, ki vsebuje posnetek njegove bivše izvoljenke Mie, ta pa ga na kameri roti, da jo pride rešiti iz neke podrtije v Louisani. Problem? Mia je (MIA – missing in action hehe) izginila pred tremi leti in od takrat o njej ni bilo ne duha ne sluha.

Čeprav se igra začne in igra na začetku podobno kot Outlast, se to hitro spremeni. Iz prve osebe raziskujemo zapuščeno podrtijo, ki najbolj spominja na zanemarjene hiše iz filma Texas Chainsaw Massacre. Ethan je sprva oborožen samo s svetilko (ki se prižiga samodejno) a kmalu naleti na prvega sovražnika, ki pokaže da bo dotična igra veliko bolj nazorno krvava od prejšnjih delov. Prvoosebni pogled prinese veliko bolj podrobno rezanje udov (ki ga izkusimo tudi na svojem telesu), špricanje krvi ter prisostvovanje resnično nagravžnim prizorom kot so hladilniki polni razmrcvarjenih človeških ter živalskih udov. Vse to ima za posledico da smo v spremljanje dogajanja veliko bolj potopljeni kot poprej kar pomaga pri spremljanju zgodbe.

Prvotno novico z vsemi slikami si lahko ogledate na GAMING.si

Ta je tokrat veliko bolj “človeška” kot v prejšnjih delih serije, saj se bolj osredotoča okoli Ethana ter reševanja njegove izvoljenke Mie. A glavne zvezde dogajanja so družina Baker, glavni negativci, ki so tudi zaslužni za vse neizrekljivosti, ki se dogajajo v tej bajti “bogu izza nogu.” Bakerji sestojijo iz treh ponorelih članov in vsak od teh predstavlja tudi nekakšne šefovske spopade, na katere naletimo dokaj redno. A do teh spopadov je treba najprej priti in tako nas na poti do tja dotičneži nadlegujejo. Najboljša obramba je pri delu z njimi je skrivanje, saj so nesmrtni in jih ob boju lahko kvečjemu položimo na tla a s tem pokurimo ogromno dragocenega streliva.

Tako je, streliva saj se na tej točki Resident Evil odklopi od formule Outlasta in podobnih in nam na ramena naloži tudi odgovornost boja. Tako se na začetku branimo samo z pipcem, kateremu se kmalu pridruži pištola. Kasneje pridobimo še puško, metalec plamenov ter metalca granat. Če smo odkriti, je izbira orožij precej ubožna a je na nekaterih točkah moč nekatera orožja tudi nadgraditi. To storimo s pomočjo nabiranja kovančkov, ki so skriti po stopnjah vendar na kakšno hudo nadgrajevanje, kot v prejšnjih delih, ne računajte. Boj, kot tak, je precej tipičen za prvoosebne streljanke, pač merimo ter streljamo. Dobrodošla lastnost za tiste, ki igrate z gamepadi, je pomoč pri merjenju. Streliva je malo zato je treba biti pri merjenju previden ter poskušati grdobe zadeti v glavo (oz. karkoli je že podobno glavi). Raznovrstnost grdavžev je moč prešteti na prste ene roke in tu bi vsekakor bila dobrodošla večja raznovrstnost. Je pa plus, da so šefovski spopadi vedno zanimivi in dovolj težki, tako da se splača shraniti nabrano strelivo.

Poleg bojevanja je tu še tipično starošolsko igranje iz prejšnjih delov Prikritega Zla. Raziskovanje zapuščene hiše mnogokrat spomni na slavni Spencer Mansion iz enice, kjer naletimo tudi na kakšno uganko. Te niso preveč zahtevne a vseeno potrebujejo nekaj logičnega razmišljanja. Včasih na določenem delu uporabimo kakšen predmet, iščemo ključe za zaklenjena vrata (ki spet spomnijo na starejše dele serije, saj so prenekatera vrata zaklenjena z ključem podobe kače, škorpijona ipd.). Pri igranju se je potrebno ukvarjati tudi z inventarjem, saj lahko naenkrat nosimo samo določeno količino predmetovja. Odvečne dele odložimo v, uganili ste, skrinje, ki se mnogokrat pojavijo na shranjevalnih točkah. To so sobe, kjer igra umirjena glasba (spet poklon starejšim delom) in kjer lahko shranimo igro na kasetofonih (in ne na tipkalnih strojih).

Preigravanje vam bo ob umirjenem tempu vzelo kakšnih 15 ur, kar zna biti za ene malo. Treba je vedeti, da tu ni nekih stranskih nalog, čeprav včasih naletimo na kakšne videokasete. Te potem vstavimo v videorekorder in dogajanje se preseli skozi oči od enega prej ugrabljenih nesrečnežev družine Baker. Preigravanje kaset je ponavadi neobvezno a so zanimive in služijo dodatnemu podaljšanju igralnega časa. Celotna izkušnja je osredotočena na zgodbo in “tok” igre je zato izvrsten. Resident Evil je tako ravno prav dolg saj bi ob razvlečenju igralnega časa izkušnja zvodenela in bi bila tako manj udarna.

Kaj pa minusi? Ni jih veliko. PC različica se zna na najvišjih sistemih včasih malce zatikati, še posebej če nastavitve navijemo do konca. Prav tako igra, razen na začetku, ne vsebuje nalagalnih časov. A vseeno te opazimo, ko se v prehodu na novo območje igra malce zatakne, kar zna zmotiti. Izboljšali bi lahko tudi obrazno animacijo, ki je sicer v redu a v spregi z odličnim zvočnim podajanjem družine Baker, bi si ta zaslužila še dodatnega piljenja. Na forumih je tudi moč naleteti na pritožbe, da včasih zvok malce zaostaja za dogajanjem na zaslonu. A mogoče boste srečneži in na te težave sploh ne boste naleteli. Omenil sem že premajhno raznovrstnost nasprotnikov ter orožij dobrodošla pa bi bila še kaka uganka več, ki bi bila bolj zaguljena v slogu starih iger. In še zadnja pripomba, ki se tiče predvsem zgodbe. Čeprav je štorija na začetku ter sredini precej osena in bolj osredotočena, proti koncu vse skupaj prevzame širši spekter. Razplet je tako precej odmaknjen od vsega prejšnjega dogajanja nad čemer nisem bil ravno navdušen. In pa naj nekdo sporoči razvijalcem, da so bile majhne punčke z nadnaravnimi sposobnostmi strašljive 10 let nazaj. Ok? Hvala.

Vse skupaj vzeto je Resident Evil 7 dobrodošla sprememba v seriji, ki je bila nujno potrebna sveže krvi in končno je naslov spet pravoverna grozljivka in ne akcijada. Še posebej se lahko veselite lastniki konzol PlayStation 4 ter njegove VR naprave saj je to prvi ogromen naslov, ki ga je moč virtualno izkusiti od začetka do konca. Pričevanja tistih, ki so igro igrali v VR so zelo vzpodbudne, saj naj bi igra tako dobila povsem novo obliko grozljivosti.

Tako, ugasnite luči, slušalke na glavo, za vsak primer pa v rezervi pridržite še kako plenico saj se je Resident Evil končno spet vrnil v taki obliki, ki si jo zasluži!

Povzetek

Po (pre)dolgem času se Resident Evil 7 vrača k svojim koreninam

Igranost – 9/10

Zgodba – 8/10

Delovanje – 7/10

Izgled – 8/10

Zvok – 9/10

Vrednost glede na ceno – 8.5/10

Ocena – 8.5/10

Pozitivno:
+ Odlično vzdušje
+ Zanimiva zgodba
+ Uganke
+ Liki

+ Bojevanje

Negativno:
– Manjko različnih grdavžev
– Zaključek
– Tehnične težave

Vabimo vas še k ogledu video opisa