Vpliv videoiger na socialno področje in sprejemanje odločitev

Avtorja Hickerson in Mowen sta raziskovala, na kakšen način igranje videoiger vpliva na vedenje posameznika in na njegove odnose z drugimi. Uporabila sta prirejeni vprašalnik MIS (Modified Involvement Scale), s katerim sta ugotavljala različne dimenzije vključenosti posameznika v igranje videoiger. Najpomembnejši za socialno področje sta se izkazali dimenziji centraliziranost in socialno povezovanje.

Centraliziranost (vlaganje posameznikove energije v igranje in vključevanje iger v svojo vsakodnevno rutino) je negativno korelirala s tem, kako široke in kakovostne prijateljske mreže imajo udeleženci. Posamezniki, ki pa so dosegli visok rezultat na dimenziji socialnega povezovanja (druženje z drugimi prijatelji igralci, pogovarjanje z drugimi o igri ipd.), pa so poročali o visoki zaznani prijateljski podpori. (Hickerson in Mowen, 2013)

Igranje videoiger preko mreže torej ne izloči posameznika iz družbe, če ne pretirava z igranjem. Raziskovalci z Univerze v Yorku so obiskali več kot 20 igričarskih dogodkov v Veliki Britaniji in Kanadi in opazovali vedenje igralcev. Opazovali so, kako so se igralci obnašali v interakcijah z drugimi ljudmi in s svojimi ugotovitvami razbili vse mite, da so igralci antisocialni računalniški obsedenci, saj so izražali visoko socialno obnašanje ter so se pogovarjali in funkcionirali kot vsaka druga skupina mladih. Posamezniki, ki igrajo igre in so samotarji, so prej izjema kot pravilo, to pa se povezuje predvsem s tem, koliko časa preživijo za računalnikom. (Taylor, Jenson, De Castelle in Dilouya, 2014).

Igranje videoiger izboljša hitrejše sprejemanje odločitev
Sprejemanje odločitev je veščina, ki jo potrebujemo na vseh področjih v življenju in jo je zato dobro vseskozi izboljševati. Sprejemanje odločitev vključuje sposobnost, da pretehtamo prednosti in slabosti posameznih odločitev in študije so pokazale, da igralci videoiger sprejemajo boljše odločitve hitreje. Raziskovalca C. Shawn Green-a z Univerzitete v Rochestru je zanimalo, ali hitro tempirane igre igralcem pomagajo, da razmišljajo in odreagirajo hitreje. Glede na to, da video igre zahtevajo od posameznika, da sledi nenehno se premikajočim perifernim podobam, je predvideval, da bodo igralci akcijskih videoiger boljši v sprejemanju senzornih dražljajev in na podlagi teh dražljajev v sprejemanju primernih odločitev. Njegova predpostavka je bila, da se sposobnost verjetnostnega sklepanja izboljša z igranjem videoiger, saj te od nas zahtevajo, da sprejemamo najboljše možne odločitve na podlagi tega, kar vidimo in slišimo.

V študiji Greena in sodelavcev so sodelovali posamezniki, stari od 18 do 25 let. Ena skupina je igrala hitro tempirane videoigre, druga pa počasne videoigre. Nato sta morali obe skupini rešiti test sprejemanja odločitev. Test je bil sestavljen iz dveh nalog; najprej so morali čim hitreje določiti, ali se premikajoče bele pike na ekranu premikajo levo ali desno. V drugi nalogi pa so imeli slušalke in so morali čim hitreje določiti, ali so slišali ton v levem ali desnem ušesu. Rezultati so se skladali z nekaterimi podobnimi študijami, in sicer je Green ugotovil, da so igralci akcijskih videoiger dosegli veliko boljše rezultate. Streljanje, merjenje v tarčo, tek in druge aktivnosti zahtevajo od igralcev, da sprejemajo hitre odločitve in nato pritiskajo na primerne tipke. (Bejjanki idr., 2014).

Viri:
Hickerson, B. in Mowen, A. J. (2013). Behavioral and psychological involvement of online videogamers: Building blocks or building walls to socialization? Society And Leisure, 35(1), 79-103.
Kühn, S., Gleich, T., Lorenz, R.C., Lindenberger, U. in Gallinat, J. (2013). Playing Super Mario induces structural brain plasticity: gray matter changes resulting from training with a commercial video game. Molecular Psychiatry, 1-7.
Taylor, N., Jenson, J., De Castelle, S. in Dilouya, B. (2014). Public Display of Play: Studying Online Games in Physical Settings. Journal of Computer-Mediated Communication, 19 (4), 763-779.