So igre dandanes predolge?

Spomnim se svojih mlajših let in svoje prve igre RPG, imenovane Gothic. Takrat internet še ni bil tako razširjen in do novih iger se ni bilo mogoče dokopati samo z nekaj kliki na medmrežju. A vseeno to ni bil edini razlog, da sem igro Gothic in njeno nadaljevanje preigral vsaj desetkrat. Te igre niso ravno kratke, saj posamezno igranje zahteva od 30 do 40 ur igranja, a vseeno zame predstavljajo zlati standard dolžine. In kaj odlikuje ti dve predstavnici zvrsti RPG?

Ročno oblikovan svet, iz katerega kaplja atmosfera skoraj na vsakem karakterju. Zanimivi NPC-jevi liki, do katerih ti ni vseeno. Precej veliko območje dogajanja, ki se ga da v razumnem času raziskati do zadnjega kotička. Svet, ki deluje živ. Razumna dolžina.

Tole zadnje je bistvo tega članka, saj se mi zdi, da sodobne igre s svojo velikostjo pretiravajo.

Poglejmo si prej omenjeni Pillars of Eternity. Soliden naslov, ki pa ga pestijo težave in ena od njih je dolžina. Pillars je težka igra, ki od igralca zahteva branje gore teksta, nenehno pozornost v dialogih in učenje imen raznih krajev ter pomembnih oseb. Igranje je počasno, taktično in za končanje igre je potrebnih 50 ur oziroma še več. Dobro, nekaterim je všeč, da za svoj denar dobijo čim več vsebine. A sam osebno imam raje bolj skoncentrirano in krajšo vsebino, v kateri uživam celotno igranje in se mi ne vleče. Takoj, ko pridemo do te točke, igro odložim in se k njej ne vrnem tudi po par mesecih. Seveda ko se vrnem, nimam pojma, kje sem v zgodbi in kaj sploh počnem, kar še bolj priskuti izkušnjo. Mogoče je to razlog za naslednjo statistiko: igro Pillars of Eternity je (na Steamu) končalo samo 8,5 odstotka igralcev. Med njimi sem tudi jaz.

Vsekakor ta statistika ne more biti v ponos tudi razvijalcu, saj je med snovanjem igre zasnoval zgodbo, svet in razplet z namenom, da to ugleda čim večje število igralcev. Če igralec igre ne preigra do konca, je šel ves ta trud v nič.

Drugi močno opevan naslov je Divinity Original Sin. Tudi ta predstavnica RPG-ja je dober predstavnik svoje zvrsti in jo odlikuje močno zabaven taktični boj. Za ugled zaključne špice bo pa treba vložiti vsaj 60 ur. Statistika na Steamu? Mizernih 5,4 ostotka igralcev je dokončalo igro.

Razvlečenost pri teh igrah je vsekakor problem, saj bi po mojem mnenju bile veliko boljše, če bi odrezali četrt vsebine in s tem ustvarili bolj kompaktno izkušnjo, ki bi nas povlekla vse do konca. Če se že podajaš ustvariti igro RPG, ki zahteva vložitev takega števila ur, potem moraš poskrbeti za živ svet in zanimive stranske naloge, kar bo igralca držalo zainteresiranega do konca. Navsezadnje je pri teh igrah pomembna zgodba, ki bi jo rad enkrat le dokončal in ugledal razplet.

Ena od iger, ki je v zadnjih časih sicer malce pretiravala z dolžino, a je vseeno poskrbela, da sem jo dejansko dokončal, je Witcher 3. Igra vam bo prav tako odrezala pošten delež časa, a vseeno je svet dovolj zanimiv, naloge zapomnljive, glavni karakter všečen in zgodba zadovoljiva, vse to pa doprinese k bolj celoviti izkušnji, saj se mi špil enostavno ni preveč vlekel. To se odraža tudi na Steamovi statistiki, saj je igro dokončalo 24,6 odstotka igralcev.

Sindrom razvlečenosti ni prisoten samo v igrah RPG.

Odprti svetovi so nekaj, kar je praktično zagrabil vsak razvijalec. Pomen je ustvariti svet, kjer je mogoče početi ogromno aktivnosti in mini stranskih nalog. Osebno tega pristopa ne maram, saj so vse te aktivnosti brez pomena, ne prinesejo k zgodbi in so tam samo za to, da umetno podaljšujejo igralni čas.

Recimo igre Assassin’s Creed. Preigral sem samo prva dva naslova iz te franšize, saj so poznejše igre močno, močno razvlečene. Osebno v igri rad izpolnim vse stranske misije in se šele nato podam v glavno zgodbo. A Assassin’s Creed ima toliko opravil, da je to zame praktično nemogoče. Ko odpremo zemljevid, je ta posejan s toliko opravili, da je težko videti, kje se sploh nahajamo. Igralca preprosto prevzame občutek prenasičenosti. Sicer bi lahko vse te stvari zanemaril in se posvetil samo zgodbi, a kaj, ko imam potem občutek, da igre ne igram na svoj pravi način.

Franšiza Batman je ena tistih, kjer je odprti svet naredil več škode kot koristi. Batman: Arkham Asylum se je dogajal na samo eni lokaciji in je, v sicer svoji veliko krajši izkušnji, ponudil veliko več kot njegova naslednika. Arkham City je vpeljal večje lokacije, več opravil, več negativcev. Beseda »več« je tista, ki jo oglaševalci za svoje igre še vse preveč radi uporabljajo, a več ne pomeni nujno bolje. Navsezadnje je ta »več« pokvaril tudi mojo franšizo Gothic, ki je s tretjim delom pretiravala z velikostjo in razvlečenostjo, kar je na koncu botrovalo smrti franšize.

Seveda obstaja tudi mesto za ogromne igre, v katere se podamo z namenom zabijanja časa. Igre Just Cause ne igramo zaradi neke globoke »zgodbovne« izkušnje, ampak zato, da »brezmožgansko« razstreljujemo vse živo. Igro Diablo igramo z namenom zbiranja boljših predmetov, Counter-Strike pa zaradi večigralske komponente. Tu čas igranja preseže tudi magično število 100 ur, a te igre so popolnoma različne od enoigralskih iger. Predvsem se te igre ne pretvarjajo, da so nekaj drugega, kar dejansko so. Kot recimo igra Dragon Age: Inqusition, od katere sem pričakoval globoko izkušnjo RPG, dobil pa simulator sto brezzveznih opravil.

Osebno imam rad dolžino igre tam okoli 30 ur. Pri 40. uri se mi igra začne vleči in zna se zgoditi, da naslov odložim in se vanj vrnem veliko pozneje. Ali pa sploh ne.

Kakšna pa je vaša idealna dolžina igre? Do katere ure še zdržite, preden naslova ne pobrišete iz diska? Sporočite nam v komentarjih!