Pogled na preostale igre februarja 2016

Februar je bil prvi zelo zaseden mesec leta 2016, kjer je izšlo ogromno število kvalitenih iger. Veliko teh smo že opisali, zdaj pa bi se rad osredotočil na nekaj manjših izdaj (ali reizdaj).

Heavy Rain in Beyond Two Souls Remastered (PS4)

Že spet ponovna izdaja PS3 iger za PS4! Tokrat sta na vrsti izdelka skupine Quantic Dream, kjer ponavadi delajo bolj interaktivne filme kot igre. Beyond Two Souls sem že detajlirano opisal par let nazaj, zato si preberite raje ta opis. Še vedno je obupna igra in precej slab film, ki ga ne bi priporočal nikomur, razen če dobite igro za par eurov.

Heavy Rain pa je kar dobra igra. Ima veliko več igralnih delov, liki lahko celo umrejo, zgodba je boljša (čeprav ima neumnosti in luknje) ter ima pristno atmosfero. Motijo me zdaj že lesene animacije in nekateri obupni glasovni igralci, kar je neodpustljivo v igri, ki se osredotoča na predstavitev in filmskost. Ampak če ste oboževalci filmskih iger ali preprosto hočete zanimivo izkušnjo, ki vleče, bi jo priporočal.

Upam tudi, da se bodo fantje in punce pri Quantim Dream v prihodnosti bolj ozirali na dobre dele Fahrenheita in Heavy Rain namesto Beyond Two Soulsov zmazek. Sploh zato, ker je njihov prihajajoč izdelek Detroit: Become Human izjemno obetaven.

Layers of Fear

Obožujem grozljivke in vse kar temu pritiče, vendar me zadnji trend simulatorjev hoje dolgočasi. V grozljivkah moram biti prestrašen, na robu stola, ozirajoč se kaj me lahko ubije. V modernih horror igrah pa ali veš, da ti ne bo hudega, ali pa pošasti z lahkoto pobegneš.

In na žalost je Layers of Fear točno takšna igra. Izgleda fantastično ter ima odlično idejo, saj igraš kot slikar, ki se mu začne malce mešati. Naslikati moraš sliko in ob tem iskati… čudne stvari, ki jih potebuješ. Stvari so seveda razstrene po zapuščeni, stari, temačni hiši, medtem ko zunaj lije dež. Klasika.

Začne se obetavno, ko počasi raziskuješ prej omenjen kraj, ampak se kmalu razvodeni. Ugotiviš, da prave nevarnosti ni, vse kaj počneš pa je hoja iz sobe v sobo. Večina strahu pride iz poceni prestrašenj, ko nekaj skoči nate in reče bu, potem pa izgine. V drugi polovici igre se še pojavijo neumne lutke in otroci, ki so vse prej kot grozljivi, zato sem kar začel zavijati z očmi in se smejati izjemno klišejevskemu in sirastemu dogajanju.

No ok, če bi bila zgodba dobra bi bili vsaj to grozljivo in te vleklo naprej. Pa ni. Tudi ta je izjemno klišejevska in že milijonkrat videna, vseskupaj pa je predstavljeno tako razmetano in naključno da je verjetno ne boš sestavil. Ali pa se ti ne bo niti dalo zaradi dolgočasa. Celotna igra traja nekje dve urci (stane pa 20€!), kar je še en trn v peti.

Torej, izkušnja je popolnoma pozabljiva in igralnost nikakršna. Če jo res hočete izkusit, jo dajte preko Youtuba (spet, podoba je odlična), igrat pa je res ni treba.

Ocena: 40/100

Superhot

Inovativnost! Kreativnost! Te stvari zelo cenim v igrah, in Superhot ima definitvno oboje. In veliko tega. Poanta igre je, da streljaš nasprotnike, tako kot vsepovsod. Ampak, tukaj čas stoji dokler se ne premakneš. Torej če vidiš pred sabo pet nasprotnikov, ki streljajo na tebe, se lahko gladko izogibaš metkom, usekaš nekoga na obraz, pobereš njegovo pištolo medtem ko leti po zraku in postreljaš ostale.

Izgleda zelo cinematično in res, poteze, ki jih lahko izvajaš, so odlične. Igra ima nekje 30 scenarijev, skozi katere igraš, in nekatere so direkt iz filmov. Recimo ena, v kateri si ujet v dvigalu z tremi nasprotniki, ki držijo pištolo na moj obraz. Hitro sem se premaknil za sovražnika, se izognil metku, eden je zadel tistega za katerim sem se skrival. Vzel sem njegovo orožje, ustrelil drugega sovražnika in vrgel prazno pištolo v tretjega, pobral njegovo pištolo in ga ustrelil. Dvigalo se je odprlo, pred njim sta me čakala dva sovražnika s šibrovkami. Hitro sem spet ustrelil prvega, vrgel pištolo v drugega, pobral šibrovko in ga pokončal.

Po tem dobiš replay, ki pokaže tvoje akcije v normalnem odvijanju, in izgleda super. Sploh zanimivo je, ker lahko pobiraš objekte in orožje, se tepeš s sovražniki, jih streljaš, skačeš na njih, itd., – in enako delajo sovražniki – in ko vse to združiš izgleda odlično.

Celotna igra je obdana z odlično meta zgodbo, kjer se le muzaš. Več ko to nočem izdat. Ko končal glavno zgodbo, odkleneš še dodatne načine igranje, recimo neskončnen modus, kjer moraš ubiti čim več sovražnikov, in pa izzive, na primer igraj celotno igro brez da streljaš.

Glavni problem igre je, da traja le 2 urci. Ti dve uri sem se neznansko zabaval in bom verjetno še jih preigral večkrat, ampak ob ceni 20€ je to malce malo, sploh ker mi ne dogajajo izzivi in neskončen način igranja. Avtorji so obljubili več zastonj vsebine, a kdo ve, kako dolgo bo to trajalo, saj so igro delali tri leta, dobili pa smo samo dve urci zabave. Zato bi, razen če imate preveč denarja, z nakupom malce odložil, da bo igra cenejša. Ko bo, pa jo definitvno priporočam, saj se že dolgo časa nisem tako zabaval v igri.

Ocena: 85/100