Kakšna strojna oprema poganja Radovedneža?

Rover Curiosity je v začetku avgusta pristal na Marsu. Takoj za tem je ameriška vesoljska agencija Nasa že prejela prve fotografije Rdečega planeta. Radovednež na Marsu ima le dve nalogi, in sicer preveriti, ali je Rdeči planet kdaj gostil kakršnokoli obliko življenja in ali bi lahko na Marsu nekega dne preživeli tudi ljudje. Šestkolesnik Rover Curiosity je velik kot avtomobil, težak 899 kilogramov, dolg 3 metre, širok 2,7 metra in visok 2,2 metra. Za celotno misijo na Mars je ameriška vesoljska agencija Nasa»zapravila« kar preračunane dve milijardi evrov.

Ker Rover Curiosity relativno samostojno »taca« po Rdečem planetu, so mnogi prepričani, da ga je Nasa opremila z najsodobnejšo tehnologijo, ki je trenutno na voljo. Temu je ravno nasprotno. Ameriška vesoljska agencija je pri pripravi Radovedneža uporabila zgolj preverjene in zanesljive računalniške komponente. Osrčje računalniških »možganov« predstavlja procesor PowerPC RAD75, ki podatke preračunava pri frekvenci 200 megahercev, je izdelan s pomočjo 250-namoetrske tehnologije in uporablja 10 milijonov tranzistorjev (Core i7 jih na primer ima več kot 700 milijonov). Nasa se je zanj odločila zaradi tega, ker je odporen tako na ekstremne temperature kot sevanje.

V vesoljskem vozilu Curiosity sta dejansko dva računalnika, opremljena s procesorjem PowerPC RAD75. Ta se lahko »pobahata« še s sistemskim pomnilnikom kapacitete 256-megabajtov in pogonom Solid State z dvema gigabajtoma prostora. Nadvse zanimivi so tudi digitalni fotoaparati. Ti so namreč opremljeni s tipali ločljivosti zgolj dveh milijonov točk. Nasini strokovnjaki so se odločili za to ločljivost predvsem zaradi tega, kej Radovednež lahko fotografije prenaša le prek enega, ultravisokofrekvenčnega (UHF) oddajnika s propustnostjo 250 megabajtov podatkov na dan. Znanstvenikom je bolj kot ločljivost pomembna količina fotografij, saj so te ključne za raziskovanje.

Pri tem velja še omeniti, da je ameriška vesoljska agencija Nasa vesoljsko plovilo Curiosity pričela načrtovati že daljnega leta 2004. Ker je Mars od Zemlje oddaljen okoli 220 milijonov kilometrov, so morali znanstveniki pripraviti računalniški sistem, ki bo skoraj 100-odstotno zanesljiv, saj v nasprotnem primeru bi šla misija kaj hitro po zlu. Včasih se je torej bolje odločiti za staro in preverjeno tehnologijo, kot pa za novejšo in zmogljivejšo, ki lahko vedno »postreže« še s kakšno nepredvideno napako.