Sea of Solitude: The Director’s Cut (Nintendo Switch)

Težke tematike se v videoigre prebijajo bolj počasi, a zanesljivo. Sea of Solitude obravnava osebno zgodbo nemške oblikovalke iger Cornelie Geppert, ki je v okviru lastnega neodvisnega studia Jo-Mei dobila priložnost, da v interaktivno obliko pretoči mešanico svojih in tujih travm. Gre za tretjeosebno pustolovščino, v kateri postanemo mladenka Kay. Ta se v črnikastem telesu prebudi v čolnu sredi valov in na nas je, da jo popeljemo skozi sanjsko dimenzijo. Izmenjujeta se kopno in voda, na nas pa je predvsem, da s tekanjem in skakanjem do obisti raziskujemo okolico in se prebijamo mimo sovražnikov. Ti so predvsem izrodki Kayine domišljije, z njimi pa obračunamo tako, da jih očistimo umazanije. Kompleksnega igranja v Sea of Solitude ni, vendar ga izdelek niti ne potrebuje. Gre bolj za umirjeno in nezapleteno ponikanje v Kayino podzavest in spremljanje tega, kako se utelešajo njene travme in strahovi iz preteklosti, tako iz otroštva kot odraščanja. Razkriti jih bi bil velik kvarnik, zato podrobneje o njih ne bi. Dovolj bo povedati, da Sea of Solitude sodi med redke igre, ki nudijo resničen uvid v svoje junake in omogočajo, da z njimi vzpostavimo pristen odnos. Da torej do njih občutimo nekaj resničnega, ne da so le skupki pikslov in poligonov na zaslonu. V Switchevi inačici Director’s Cut je to še toliko lažje, saj so avtorji posebej zanjo prevetrili scenarij, na novo posneli govor, prevetrili stopnje in spremenili skrivnosti. Grafika ni tako dobra kot v stari verziji za PS4, XBO in PC, toda izkušnja je še boljša.