Molekularno shranjevanje podatkov le še vprašanje časa

Shranjevanje podatkov, ki bi namesto klasičnih bitov uporabljajo posamične molekule, bi omogočilo prihranek do sedaj nepredstavljive količine digitalnega gradiva. Gre za zelo majhna »skladišča« podatkov, ki lahko shranijo občutno več podatkov kot običajni pomnilniški mediji. Edina težava pri molekularnem shranjevanju podatkov, s katero se trenutno spopadajo strokovnjaki, je temperatura. Podatki so namreč obstojni le pri zelo nizkih temperaturah (blizu absolutne ničle), kar pomeni, da je tako shranjevanje zelo drago in relativno nezanesljivo.

Velik korak na tem področju je pred kratkim uspel raziskovalcem univerze v Manchestru, saj jim je uspelo dokazati, da je mogoče podatke v molekulah shranjevati tudi pri nekoliko višjih temperaturah. Medtem ko so morali doslej tovrstne pomnilniške medije hladiti na minus 269 stopinj Celzija s tekočim helijem, je strokovnjakom podatke uspelo obdržati pri temperaturi minus 213 stopinj Celzija, kar je zelo blizu temperaturi, ki jo je mogoče ustvariti s precej cenejšim tekočim dušikom (minus 196 stopinj Celzija). Raziskovalci so prepričani, da jim bo že v prihodnjih nekaj mesecih uspelo temperaturo shranjevanja podatkov v molekule uspelo zvišati na temperaturo tekočega dušika.

Potencial za shranjevanje podatkov v molekule je ogromen. Teoretični izračun pokaže, da bi lahko na medij velikosti običajnega kovanca shranili kar 25.000 gigabajtov podatkov. Z drugimi besedami to pomeni, da bi bila gostota zapisovanja podatkov v primerjavi s klasičnimi mediji kar 100-krat večja.