Zgodovina Androida: Vse od verzije 1.0 do Q (1. del)

Kakšno dolgo, čudno potovanje, kajne? Vse od prvega izida do danes se je Android razvijal vizualno, koncpetualno in funkcionalno – in še vedno se razvija. Googlov operacijski sistem je morda res svojo pot začel nekoliko slabše, vendar je zato danes eden najbolj dovršenih in množično uporabljenih produktov sveta. Za vas smo pripravili kratek pregled vseh verzij Androida, od rojstva platforme do danes.

Android 1.0 do 1.1: prvi dnevi

Android se je uradno javnosti prvič predstavil leta 2008 z verzijo Android 1.0 – takrat še brez simpatičnega nadimka. Stvari so takrat bile sila preproste: programska oprema je ponujala prve Googlove aplikacije – Gmail, Maps, Calendar in YouTube – ki so bile integrirane v operacijski sistem.

Android 1.5: Cupcake

Zgodaj v letu 2009 je izšla verzija Android 1.5 Cupcake in tradicija simpatičnih poimenovanj je bila rojena. Cupcake je predstavil kar nekaj novosti v Android vmesniku, med drugim tudi prvo “on-screen” tipkovnico, kar je bilo praktično nujno, saj so se telefoni vedno bolj odmikali od fizične. Cupcake je podpiral tudi “third-party” vtičnike, ki so se hitro izkazali kot eden najbolj znanih Android elementov. Platforma je v tej verziji prvič ponudila snemanje videov.

Android 1.6: Donut

Donut je na sceno prišel jeseni 2009, zapolnil pa je kar nekaj praznine, med drugim je od takrat naprej operacijski sistem deloval na različnih velikostih ekranov – faktor, ki je bil ključen za nadaljnji razvoj. Poleg tega je Donut prinesel še podpor za CDMA omrežja kot je Verizon, kar je močno dvignilo prepoznavnost sistema.

Android 2.0 do 2.1: Eclair

Android se je v teh časih razvijal z neverjetno hitrostjo in 2.0 Eclair je izšel le šest tednov po Donutu; njegov 2.1 naslednik pa nekaj mesecev pozneje. Eclair je bila prva izdaja Androida, ki je nekako vstopila v “mainstream” miselnost ljudi, k temu pa je pripomogla tudi velika kampanja Verizona, ki je še dodatno skrbel za popularnost sistema.

Najbolj vpadljiva novost nove verzije sta bila glasovno podajanje “turn-by-turn” navodil v navigaciji in “real-time” prometne informacije – nekaj, kar do takrat še ni bilo na sceni, prav tako pa ne na trgu pametnih telefonov. Če pustimo navigacijo ob strani, je Eclair prinesel še živa ozadja, prav tako pa prvo Android “speech-to-text” funkcijo.

Android 2.2: Froyo

Samo nekaj mesecev po tem, ko je izšel Android 2.1, je Google predstavil Android 2.2 Froyo, ki se je osredotočil na izboljšave “pod pokrovom”. Kljub temu pa smo s to verzijo dobili nekaj zanimivih lastnosti, med drugim zdaj seveda standarden “dock” na dnu domačega zaslona in prvo inkarnacijo funkcije “Glasovna navodila”, ki so uporabnikom omogočala, da je z glasovnimi ukazi prišel do navodil za navigacijo ipd.

Froyo je bil tudi prvi, ki je na Android prinesel Flash – novost pomembna iz dveh razlogov, in sicer, ker je Flash takrat doživljal največji razcvet, poleg tega pa je bil to velik uspeh, saj je na drugi strani Apple trdo nasprotoval uporabi Flasha na svojih napravah. Apple je potem sčasoma zmagal, saj je Flash postajal vse manj uporaben. Ne glede na to je v tem času Android s Flashom ponudil celosten dostop do spleta, brez kakršnihkoli “črnih lukenj”.

Android 2.3: Gingerbread

Androidova prava podoba se je začela oblikovati leta 2010, ko je na sceno stopil Gingerbread. Svetlo zelena je bila dolgo časa barva maskote Androida, z verzijo Gingerbread pa je postala integralni del dizajna operacijskega sistema. Črna in zelena sta bili povsod po uporabniškem vmesniku, Android pa je počasi začel premik k svojemu standardnemu dizajnu.

Android 3.0 do 3.2: Honeycomb

Leto 2011 je bilo za Android dokaj čudno, saj je verzija 3.0 nastala kot operacijski sistem za tablice – izid se je poklopil z izidom Motorole Xooma. Tudi verziji 3.1 in 3.2 sta ostali ekskluzivno namenjeni tablicam. Pod vodstvom na novo zaposlenega dizajnerja Matiasa Duarte, je Honeycomb predstavil drastično spremenjeni uporabniški vmesnik. Honeycomb je krasil vesoljski, “holografski” dizajn, ki je zamenjal zeleno za modro in postavil največji poudarek na čim večji izkoristek zaslona tablice.

Kljub temu, da koncept vmesnika, namenjenega zgolj tablicam, ni držal dolgo, je mnogo lastnosti Honeycomba postavilo temelje za Android, ki ga poznamo danes. Programska oprema je bila prva, ki je uporabljala “on-screen” gumbe za Android glavno navigacijsko vrstico, prav tako pa smo prvič dobili kartični izgled uporabniškega vmesnika ter sekcijo “Nedavne aplikacije”.

Android 4.0: Ice Cream Sandwich

Če smo prej povedali, da je Honeycomb bil neke vrste mostiček med starim in novim, je Ice Cream Sandwich – prav tako je izšel leta 2011 – služil kot uraden prehod platforme v ero modernega dizajna. Ta izdaja je ponovno definiriala vizualni koncept, ki ga je predstavil Honeycomb, prav tako pa je združila tablice in telefone s skupnim uporabniškim vmesnikom.

Ice Cream Sandwich je opustil Honeycombov holografski sizajn, obdržal pa je modro barvo in ključne sistemske elemente, kot je “on-screen” gumb in kartični izgled med menjavanjem aplikacij.

Android 4.0 je posrkbel, da je podrsavanje postalo bolj integralna metoda za premikanje po operacijskemu sistemu – z do takrat še ne videno možnostjo odstranjevanja nedavno uporabljenih apikacij s podrsavanjem. Ice Cream Sandwich je bil tudi začetnik standardiziranega dizajnerskega okolja – poznanega pod imenom “Holo” – vse od celotnega operacijskega sistema do ekosistema Android aplikacij.

Android 4.1 do 4.3: Jelly Bean

Jelly Bean je bila verzija, ki se je vlekla med letoma 2012 in 2013. To, kar je Ice Cream Sandwich zgradil, je Jelly Bean dvignil na višjo raven in uporabil kot temelje za nadaljnji razvoj. Android je na tej točki postal uporabnikom prijaznejši in tudi bolj privlačen za oko.

Jelly Bean je prinesel prvo verzijo programa Google Now — spektakularno inteligentno-prediktivno orodje, ki pa se je od takrat razvilo v klasičen “news feed”. Poleg tega so nove verzije sistema nadgradile obvestila, sistem za glasovno iskanje in sistem za prikazovanje iskalnih rezultatov.

Na sceno je stopila tudi možnost uporabe večih uporabnikov, vendar v tem času zgolj na tablicah, hkrati pa je Google razvil prvo verzijo Android Quick Settings nastavitev. Jelly Bean je bila prva verzija, ki je postavila določene vtičnike na zaklenjeni zaslon, kar pa se je potem sčasoma ponovno pokazalo, da tako kot številne druge Android lastnosti ni bila ravno prava poteza.

Android 4.4: KitKat

Pozno v letu 2013 je Android verzija KitKat poskrbela za konec “temačnih” Androidovih dni, saj so črne Gingerbread barve in modre Honeycomb barve končno zapustile vmesnik operacijskega sistema. Na sceno so stopile bolj svetle in bolj nevtralne barve, s prozorno statusno vrstico in belimi ikonami, kar je celotnemu sistemu dalo bolj sodoben izgled.

Android 4.4 je prvič predstavil tudi lastnost “OK, Google” – vendar je v KitKat verziji glasovna lastnost delovala zgolj v primeru, ko je ekran bil že prižgan, ali smo morali biti na domačem zaslonu ali v aplikaciji Google. Android 4.4 je bil prvi, ki je v celoti izkoristil domači zaslon sistema – vsaj za uporabnike Googlovih naprav Nexus in tiste, ki so si prenesli in naložili prvo “launcher”.

Preberi še Zgodovina Androida: Vse od verzije 1.0 do Q (2. del)