USB palični diski – zakaj in kako

Že kar nekaj časa lahko tudi pri nas kupimo pomnilniško kartico – USB disk, ki ga priključimo bodisi na USB 1.1 ali USB 2.0 priključek. Razlika med specifikacijama 1.1 in .0, je predvsem v hitrosti, ki je za poslovno rabo še kako pomembna. Diskete se opuščajo že kar nekaj let (prvi med njimi je bil Apple s svojim i-Mac-om, kjer disketarja enostavno ni), kajti slabih mega in pol enostavno ni dovolj, razen seveda za kak krajši dokument brez slik. Pomembno je načelo pri USB napravah, da lahko napravo priključimo na vklopljen računalnik, počakamo da jo sistem prepozna in že lahko nanj snemamo in brišemo. Od začetnih 8 in 16 MB proizvajalci počasi prehajajo na večje kapacitete: 32, 64, 128, 256 in 512 MB, nekateri celo nad 1 GB. Če imamo nameščen operacijski sistem Windows XP, nam sistem USB disk prepozna avtomatično – brez gonilnikov, dočim bomo za ostale sisteme potrebovali disketo ali zgoščenko z gonilniki. Naprava se nam v raziskovalcu prikaže kot izmenljiva enota, ki se nahaja v isti strukturi pogonov kot disketnik in trdi diski. Za snemanje in brisanje podatkov nanj ne potrebujemo posebnega programskega vmesnika, v našem priljubljenem urejevalcu dokumentov pa lahko direktno beremo in pišemo na napravo. Disketa je mrtva, naj živi USB !