Umetna inteligenca napiše članek, človek napiše zgodbo

Avtor: Jaka Repanšek, vodja strateške skupine za regulativo pri Slovenski digitalni koaliciji (digitalna.si) in predsednik Oglaševalskega razsodišča

Za trenutek, konec leta 2024, je umetna inteligenca celo prevzela vodstvo – digitalni avtorji iz silicijevega peskovnika so imeli več objav kot ljudje iz mesa in krvi.

Analiza podjetja Graphite, ki je spremljala več kot 65.000 spletnih člankov med letoma 2020 in 2025, je pokazala, da se je delež besedil, ki jih je napisala umetna inteligenca, dramatično povečal po izidu ChatGPT-ja konec leta 2022. Vrhunec se je zgodil novembra 2024, ko je število AI-generiranih člankov preseglo tiste, ki jih napiše človek. Nato pa se je ravnotežje spet vzpostavilo: človek in stroj sta si, vsaj na papirju, segla v roko. Toda za tem površinskim mirom se skriva precej globlja dilema. Bo splet prihodnosti prostor, kjer bodo vsebino ustvarjale le še algoritmične “pisarne”? In če da – kako bomo sploh še vedeli, kaj je človeško in kaj ne? Bo akt o umetni inleligenci pomagal pri večji transparentnosti?

Podoben trend so raziskave zaznale tudi v Sloveniji. Po ocenah slovenskih digitalnih agencij in uredništev je danes že več kot 40 % osnutkov spletnih novic v domačih medijih vsaj delno generiranih s pomočjo umetne inteligence. Gre za besedila, ki jih novinarji nato popravljajo, dopolnjujejo ali le rahlo olepšajo – tako kot bi urednik nekoč popravil preveč zgovornega pripravnika. V medijih se umetna inteligenca najpogosteje uporablja za pripravo povzetkov daljših novic, analizo statistike, generiranje ključnih besed in optimizacijo naslovov. V večjem mediju so lani pilotno testirali orodje, ki samodejno generira osnutke športnih poročil na podlagi rezultatov tekem – s precej mešanimi rezultati. V enem primeru je AI zapisal, da je “Maribor dosegel gol v 92. minuti”, čeprav se je tekma končala že v 89. minuti (AI očitno ne pozna sodnikovega dodatka).

Strahovi, da bi splet postal preplavljen s »povprečno« vsebino, ki jo piše umetna inteligenca, niso novi. Europol je že leta 2022 napovedal, da bo do leta 2026 kar 90 % spletnih vsebin ustvarjenih umetno. To bi pomenilo, da bi se veliki jezikovni modeli – kot so ChatGPT, Claude ali Gemini – začeli dobesedno “dušiti” v lastnih podatkih. To ni zgolj teoretična nevarnost. Če modeli učijo modele, se kakovost podatkov eksponentno slabša – podobno kot bi tisoč ljudi fotokopiralo isto kopijo fotokopije. Po nekaj krogih postane slika motna, vsebina pa skoraj neberljiva. V praksi to pomeni, da bi lahko prihodnje verzije umetne inteligence postale bolj povprečne, manj točne in, paradoksalno, bolj “umetne”. V Sloveniji se ta strah zrcali tudi v akademskih in medijskih krogih. Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani so profesorji opazili, da študenti vse pogosteje oddajajo seminarske naloge, ki jih je mogoče prepoznati po tistem značilnem “AI tonu” – brez tipkarskih napak, brez osebnega stila, a s popolnim pomanjkanjem duše.

Metodologija: kdo tu koga zazna?

Podjetje Graphite je svojo raziskavo izvedlo z uporabo AI detektorja Surfer, ki analizira, kolikšen del besedila je verjetno napisal človek. Kot AI-generirane so označili vse članke, pri katerih je bilo 50 % ali manj vsebine človeškega izvora. Pri tem seveda ne gre za popolno znanost – detektor ima stopnjo napačnih ocen, približno 4 % pri človeških besedilih in 0,6 % pri AI besedilih. V Sloveniji podobno tehnologijo testira tudi podjetje Inštitut Jožef Stefan, ki razvija orodje za zaznavanje umetne inteligence v slovenskih besedilih. Namen je prepoznati, kdaj besedilo, poslano v medije, upravne postopke ali celo sodne spise, ni delo človeka. Raziskovalci so trend najbolje ponazorili z naslednjim citatom: »Če bo umetna inteligenca začela pisati tožbe, bomo potrebovali umetno inteligenco, ki jih bo branila.”

Analize Graphite so pokazale, da 86 % člankov, ki se visoko uvrščajo v Googlu, še vedno napišejo ljudje. Google, Bing in drugi algoritmi namreč dajejo prednost vsebini, ki deluje izvirno, osebno in informativno – lastnosti, ki jih AI sicer zna posnemati, a ne vedno prepričljivo. Podoben trend velja tudi za orodja, kot sta ChatGPT in Perplexity, ki pri povzetkih informacij raje navajata človeške vire kot AI-generirane strani. Tudi to ima svoje zabavne posledice: v začetku leta 2025 se je na Redditu razširila zgodba o spletnem portalu, kjer so vsi članki o kulinariki nastali s pomočjo umetne inteligence. Eden od receptov je bralcem svetoval, naj “poškropijo solato z WD-40 za dodatni sijaj”. Ni jasno, ali je šlo za napako ali umetniško svobodo, a portal je bil čez teden dni umaknjen.

Evropa postavlja meje (vsaj na papirju)

Evropska unija poskuša to področje nasloviti z Aktom o umetni inteligenci (AI Act), ki je bil dokončno potrjen spomladi 2024 in bo v celoti začel veljati leta 2026. Akt o umetni inteligenci zahteva, da morajo biti v določenih primerih vsebine, ustvarjene z umetno inteligenco, jasno označene – kar pomeni, da bi morala spletna stran, novica ali fotografija, ki jo generira AI, imeti opozorilo o svojem izvoru. Slovenija je določbe Akta o umetni inteligemci prenesla v nacionalni pravni red z Zakonom o izvajanju Uredbe o umetni inteligenci. Hkrati novi Zakon o medijih (ZMed-1) predvideva obveznost označevanja vsebin, ustvarjenih z generativno umetno inteligenco.

Kaj podatki (še) ne povedo

Raziskave, kot je Graphiteova, temeljijo na javno dostopnih spletnih straneh, predvsem iz baze Common Crawl. Ta ne vključuje plačljivih vsebin, akademskih revij ali zaprtih medijskih arhivov, kjer prevladuje človeško pisanje. Delež človeško ustvarjenih člankov je zato v resnici verjetno precej višji. Prav tako številke ne zajamejo novega trenda – sodelovanja med človekom in umetno inteligenco. Velik del novinarjev, urednikov in analitikov danes uporablja AI kot pomočnika: za iskanje virov, za strukturiranje besedila, za preverjanje podatkov. Umetna inteligenca je postala digitalni sodelavec, ne več tekmec.

Čeprav umetna inteligenca vsak dan napreduje, ostaja eno področje, kjer ji človek še vedno suvereno vlada – humor in ironija. Umetna inteligenca lahko prepozna šalo, jo celo reproducira, a redko razume, zakaj je smešna. In prav ta razlika je danes morda tisto, kar loči resnično človeško ustvarjalnost od algoritmične rutine. Ko umetna inteligenca napiše članek o umetni inteligenci, ki piše članke o umetni inteligenci, se zdi, kot bi gledali ogledalo v ogledalu. Fascinantno, neskončno – in rahlo absurdno. A dokler bomo ljudje še vedno tisti, ki znamo pripovedovati zgodbe z iskro, čustvom in kančkom samoironije, dotlej bo pero – pa naj bo digitalno ali analogno – še vedno človeško.
Digitalni svet je danes mešanica algoritmov in čustev, podatkov in domišljije. Umetna inteligenca že piše članke, ustvarja slike, sklada glasbo in celo postavlja diagnoze. A čeprav nas včasih prehiti v hitrosti in učinkovitosti, nas ne more nadomestiti v tistem bistvenem – v empatiji, humorju in ustvarjalni radovednosti. Kot bi rekel star urednik, če bi še imel potrpljenje za nove tehnologije: “AI lahko napiše članek, ampak le človek napiše zgodbo.”

Razkritje: Avtor je statistične podatke za pripravo članka pridobil s pomočjo umetne inteligence.