Tudi tehnologija pripomore k manjšemu segrevanju

Avtorja: Costas Christ in Nina Boys

Gladek led je kot prozorno okno v globoko črno brezno sibirskega jezera. Sergej Zimov, ruski znanstvenik, ki preučuje ledenodobni metan, ujet v zemlji, se obrne k mladi ameriški študentki in ji pomigne, naj gre naprej.

»Katja, nekaj pomembnega bi ti rad pokazal,« reče. Katey Walter Anthony, ki jo je spodbudil nov naval adrenalina, počasi podrsava naprej po zamrznjeni površini, dokler se Sergej ne ustavi. »Ko sem se zagledala skozi led, je bilo, kot da gledam v nočno nebo – le da sem namesto zvezd videla gruče mehurčkov na poti proti površju,« se spominja Katey. To je bil za raziskovalko Arktike in bodočo raziskovalko pri National Geographicu prelomni trenutek v življenju.

Katey je domnevala, da prastari metan naključno uhaja izpod jezer na Arktiki, toda tisto, kar ji je pokazal Zimov, je močno vplivalo na njeno razumevanje, kako taljenje permafrosta vpliva na globalne podnebne spremembe. Permafrost, debela zamrznjena plast tal, ki je v glavnem na polarnih območjih, vsebuje dvakrat toliko ogljika, kot ga je v ozračju. Ko se zaradi globalnega segrevanja topi led, se oblikujejo arktična jezera, ki postajajo naravni prebavni sistemi, v katerih se mikrobi iz prsti pretvorijo v metan, ki je veliko močnejši toplogredni plin kot ogljikov dioksid. Razumevanje učinkov odmrzovanja permafrosta in vpliva talečih se arktičnih jezer, iz katerih uhaja metan, je postalo bistveno za razumevanje podnebnih sprememb.

Arktika se segreva dvakrat hitreje kot drugi deli sveta in Kateyjine raziskave so pomagale razkriti, da arktična jezera izpuščajo petkrat več metana, kot smo menili doslej. Izpusti iz teh jezer, ki jih imenujemo tudi termokraška jezera, bodo predvidoma dosegli vrh do leta 2050 in samo eno leto je potrebno, da se ti močni toplogredni plini primešajo v naše globalno ozračje. Katey pojasnjuje: »Ocenjujemo, da bi lahko do 10 % predvidenega globalnega segrevanja to stoletje izviralo iz odmrzovanja permafrosta, to pa prizadene celoten planet. Kar se zgodi na Arktiki, ne ostane na Arktiki.«

Segrevanje prinaša katastrofalne posledice

Samo v letu 2020 so požari opustošili brazilski amazonski pragozd in Avstralijo, zabeležena je najbolj aktivna sezona orkanov na Atlantiku v zgodovini. Podobnih dogodkov je ogromno. Kurjenje fosilnih goriv za pridobivanje energije se je res začelo že v času industrijske revolucije, vendar je več kot polovico izpustov ogljika, ki so posledica človeških dejanj, nastalo šele po letu 1988. Ni več vprašanje, ali se Arktika tali, temveč kako hitro se to dogaja.

NASA je poročala, da sicer veliko modelov napoveduje, da bo Severno ledeno morje že pred letom 2100 brez ledu vsaj del leta, vendar drugi modeli napovedujejo, da bo do tega prišlo že veliko prej – v naslednjih petdesetih letih.

Čeprav se Katey zaveda, kako žalosten je obet za prihodnost, pa hitro doda, naj se ljudje raje bolj posvetijo povezovanju z naravo, kot pa da živijo v strahu. Kaj lahko storimo kar takoj, da bi pomagali? Katey poudari, da lahko lastne izpuste ogljika zmanjšamo tako, da doma in v službi varčujemo z energijo. »Če bomo vlagali v energetsko varčno tehnologijo, bomo dolgoročno prihranili denar, ob tem pa kar takoj zmanjšali ogljični odtis – to je dvojna zmaga,« pravi. Katey na primer tiska zemljevide in podatke raziskav s terena ter opaža, da so podjetja, kot je Epson, uvedla tiskalnike s tehnologijo tiskanja brez toplote, ki porabijo malo energije. Manj porabljene energije pomeni manj fosilnih goriv, kar pomeni manj izpustov ogljika v ozračje. »Naše odločitve so resnično pomembne pri delu in nasploh v življenju. Če se bomo podjetja in ljudje pametno odločali pri izbiri tehnologije, ki jo bomo uporabljali, bo to prineslo tudi pozitivno spremembo za okolje.« Mlada Kalifornijka, ki je nekoč iskala uteho v odmaknjenih jezerih Sierra, je našla veselje in namen v razumevanju, da je lahko v odročnih arktičnih jezerih eden od ključev, kako pomagati zaščititi naš planet za prihodnje generacije.

Več o okolju prijazni tehnologiji na www.epson.si (P.R.)