Na testu ASUS ProArt P16 – zavetišče za ustvarjalce

Animatorji, oblikovalci, fotografi, ustvarjalci glasbe in vsi ostali ustvarjalci potrebujejo nekoliko drugačne računalnike od tistih, ki radi na prenosniku samo igrajo igre in od tistih, ki ga potrebujejo za pisarniško delo.

Tako kot pri gamerjih je potrebna zelo dobra zmogljivost. Še bolj pomemben je zaslon, ki mora znati popolno ravnati z barvami in kontrasti. Ko je za to poskrbljeno, se lahko prenosnik osredotoči še na druge elemente, ki lahko ustvarjalcu olajšajo življenje.

ASUS ProArt P16 ve, kaj so njegove najmočnejše točke, vendar sem našel tudi nekaj šibkih, ki pa bi jih ASUS lahko zelo enostavno rešil in me čudi, zakaj jih ni.

ASUS ProArt P16 glavne specifikacije in cena

• Procesor: AMD Ryzen AI 9 HX 370 (12 jeder, 24 niti, do 5,1 GHz)
• Grafična kartica: AMD Radeon 890M in Nvidia GeForce RTX 4070 8GB (do 100 W)
• Zaslon: 16-palčni OLED 4K (3840 x 2400), 60 Hz (0,2 ms), 400 nit
• RAM: 64 GB LPDDR5x-7500 (spajkan na ploščo)
• Pogon: 2 TB SSD (Micron 2400)
• Baterija: 90 Wh, 200-W adapter za polnjenje
• Teža: približno 1,85 kg
• Priključki levo: HDMI 2.1, USB-C 4.0, USB-A 3.2, priključek za slušalke
• Priključki desno: USB-A 3.2, USB-C Gen2, čitalec SD kartic
• Cena: 3569 € na Mimovrste in Shoppster

ASUS ProArt P16 – ni najlepši, črna ga popestri, razmeroma lahek in vzdržljiv

Šasijo si je sposodil od gaming prenosnika ASUS ROG Zephyrus G16, le da je črna barva navita čisto do konca spektra. Tako je vse črno, da na pokrovu in pod zaslonom celo težje opaziš ASUS logo in napis. Meni se dopade, pričakujem pa, da morda črna izvedba ne bo po godu vseh. Ni najlepši prenosnik, ki sem ga uspel testirati, je pa vseeno v tej izvedbi bolj mikaven kot Zehpyrus G16, od katerega si je sposodil temelje.

Pričakoval sem, da se bodo madeži, še posebej prstnih odtisov, poznali po vsem ohišju, tipkah in zaslonu. Premaz, ki so ga dodali, zelo dobro kontrira madežem, malce bolj so opazni na zaslonu na dotik in na pokrovu zaslona, a tudi to ni tako hudo, kot pri drugih prenosnikih.

RGB dodatkov ni, vključno z LED trakom na pokrovu zaslona, kot pri Zephyrusu. Že takrat mi ni bil moteč, celo mnenja sem bil, da malenkost popestri videz. Pri ProArtu ga ne pogrešam. Glede na to, da so šli v smer popolne črnine, se v tej izvedbi RGB trak ne bi izkazal.

Tudi tipkovnica je izgubila možnost prilagoditve tona svetlobe, na voljo je samo belo ozadje.

Ostalo deluje podobno kot pri Zephyrus G16. Kakovost izdelave je zelo dobra, opazil nisem nobenega upogibanja, niti na sredini tipkovnice ne. Zaslon se odpre »samo« do 130⁰, ker mu je za kaj več v napoto hladilnik. Tečaji zaslona so zanesljivi, se pa zaslon konkretno trese, ko ga premikamo.

Priključkov je dovolj. Na obeh straneh imamo USB-C, ki podpira polnjenje, vendar je bolje uporabiti ASUS-ov priključek, ki podpira do 200-W polnjenje.

Tipkovnica, sledilna ploščica in DialPad

Tipkovnica in sledilna ploščica sta enaki kot pri Zephyrus G16. Še vedno sem mnenja, da sta obe dobri za delo in ustvarjanje. Tipke nudijo dober taktilen občutek, hod tipk je dovolj globok, sledilna ploščica je zelo velika in predvsem odzivna. Nobene medalje ne dobi za ergonomijo, česar tudi ne pričakujem od prenosnikov.

Všeč mi je DialPad, ki je na prenosnikih Zenbook Pro 16X ločena fizična tipka/gumb, pri ProArt P16 pa je integriran v sledilno ploščico. Za vklop moraš najprej namestiti dodatek v ProArt Creator Hub, kjer si lahko tudi dodajaš funkcije na to posebno Dial ploščico. Privzeto imaš za sistemsko krmiljenje nastavljeno glasnost in svetilnost, lahko pa na primer dodaš še preklapljanje med odprtimi programi in ustvarjenimi namizji. Pred uporabo jo morate še vklopiti na sledilni ploščici, tako da v zgornjem desnem kotu v nasprotno diagonalo potegnete s prstom. Ko bo prižgana lučka, boste vedeli, da je Dial ploščica vklopljena. Enako jo tudi izklopite, ko je ne potrebujete.

V brskalniku nam pomaga pri preklapljanju med zavihki, lahko pa si nastavimo tudi bližnjice do priljubljenih spletnih strani. V največjo pomoč je pri ustvarjanju oziroma v programih za ustvarjanje. V Photoshopu lahko hitro menjate med orodji, spreminjate povečavo, velikost čopičev, radirke in podobno. V Premiere Pro se lahko hitreje premikate po časovnici, zopet spreminjate povečavo v časovnici in še več. V skoraj vsakem programu za ustvarjanje, še najmanj uporabna je v Wordu, se lahko zanesete, da bo Dial plošča imela vsaj eno ali dve uporabni funkciji za olajšanje dela.

Čitalca prstnih odtisov ni, računalnik lahko odklepate z geslom ali s prepoznavo obraza.

4K OLED zaslon je umetnina

ASUS ProArt P16 je prenosnik za delo in ne na prvem mestu za igranje iger, in nič ne pove tega bolje kot 60-Hz panela. Vajeni smo 120-Hz zaslonov in hitrejših, zato ti je kar čudno, ko v 2024 naletiš na 60 Hz. V vlogi prenosnika za delo me to ni motilo, vse je bilo še vedno zelo odzivno in gladko. Sta pa notri najnovejša Ryzen AI 9 HX 370 in RTX 4070 in zakaj se ne bi po opravljenem delu sprostil ob igri za kakšno uro ali dve. Čeprav sem pogrešal višje hitrosti osveževanja, nisem razglasil konca sveta. Pri veliko igrah, še posebej pri enoigralskih, niti ne bi naredila razlike.

Edina povprečnost na zaslonu je 60-Hz osveževanje, ostalo vrhunsko

Pri teh igrah sem bil bolj vesel odlične 4K OLED panele (po mojih podatkih jo je posodil Samsung), ki me je z barvami poslala v nirvano. Malce pretiravam, ampak zaslon je res čudovit, kontrasti so »neskončni«, črne barve tiste prave črne, ostale barve vedno dinamične in natančne, zato si je tudi prislužil certifikat Pantone.

Ni pa preveč svetel (400 nit) in se kar napreza, ko je izpostavljen dnevni svetlobi, še posebej v kombinaciji z odsevi in sijaji.

Dovoljšna zmogljivost, ki pa je omejena na RTX 4070 in ne višje

AMD Ryzen 9 AI HX 370 je čisto nova arhitektura in sem jo že imel priložnost testirati v prenosniku ASUS ZenBook S 16, kjer me poleg zmogljivosti še najbolj presenetila učinkovitost. Ima 12 jeder (4 zmogljiva Zen5 in 8 varčnih Zen5c) in 24 niti. V ProArtu P16 je nastavljen na moč 80 W, dvakrat več kot pri ZenBooku.

V testni različici imam RTX 4070, na voljo pa sta tudi še različici s 4050 in 4060, čeprav jih pri nas še nisem zasledil. RTX 4080 in 4090 žal nista na voljo.

RAM je v vseh izvedbah spajkan na ploščo, zato nadgradnja ni mogoča. Izbirate lahko med 16, 32 in 64 GB in vsakič gre za modul LPDDR5x-7500. SSD (Western Digital SN740) je spet le povprečen za disk PCIe 4.0. S hitrostmi 5218 MB/s (branje) in 4698 MB/s (zapisovanje) spada v srednji rang med sovrstniki, vendar je hitrejši od testiranega v ZenBooku S 16. Dva terabajta je radodarna kapaciteta in za večino tudi idealna. Na voljo je še ena reža za M.2 2280 SSD, vendar je priključena na vodilo PCIE 4.0 x2, ki je omejena na hitrosti do 4 GB/s.

Še nekaj testov:

• GeekBench 6 CPU: 15211 (Single), 2853 (Multi)
• PCMark 10: 8152
• TimeSpy: 9948 (splošno), 9789 (GPU), 10994 (CPU)
• CineBench 2024 (CPU): 114 (Single), 1205 (Multi)
• Cinebench 2024 (GPU): 9544
• 3DMark 11 (GPU): 42812

Preizkusil sem samo dve igri. Povprečno število fps-jev v The Witcher 3 (ločljivost 1080p in najvišje nastavitve) je bilo 120, v Baldur’s Gate 3 pa 80. Pri 1440p sem kot Geralt pošasti lovil pri 90 fps-jih, kontinent Faerûn (Baldur’s Gate 3) pa sem raziskoval s 60 sličicami na sekundo. Glede na kombinacijo procesorja in grafične kartice bi ProArt P16 moral skoraj vsako igro zagnati pri 1440p, 4K pa je razen tistih najbolj nezahtevnih iger prevelika ovira za RTX 4070.

Privzeto so nameščeni Studio gonilniki za grafično kartico, ker je ProArt mišljen za ustvarjanje in ne gaming, vendar jih lahko hitro zamenjate.

Baterija je povprečna oziroma dobra za 16-palčni prenosnik s takšno zmogljivostjo. Pri igranju iger sem pričakovano iztržil le dobro uro in pol igranja, pri zmerni rabi (brskanje po spletu, pisanje člankov, odgovarjanje na maile …) pa dobrih 9 ur. Urejanje karkoli bolj zahtevnega, na primer v Premiere Pro, pomeni, da se boste morali zadovoljiti z okoli 5-urno avtonomijo oziroma raje še kakšno uro manj. Če boste za polnjenje uporabili USB-C, ne boste morali preklopiti na način Performance.

V prejšnjih testih sem že omenil nekaj ASUS-ovih delovnih orodij, vključno s tistimi, ki uporabljajo umetno inteligenco. Ko boste napolnili računalnik s fotografijami, videi, filmi in drugimi mediji, pride v poštev StoryCube, ki pomaga pri organizaciji in iskanju dotične datoteke. Na primer, če bi želeli najti vse fotografije, ki ste jih posneli na morju, vam bo StoryCube preko metapodatkov to tudi pomagal najti.

MuseTree deluje na modelu Stable Diffusion in z njim lahko ustvarjamo AI »umetnine«, lahko pa tudi sami naredite skico, kaj želite ustvariti in MuseTree bo dopolnil vrzeli. Posebnost, ki mi je všeč, je, da se vse dogaja v obliki miselnega vzorca/drevesa, kar pomeni, da lahko na zelo pregleden način ustvarjamo več različnih kombinacij fotografij, preden pridemo do tiste prave. Trenutno lahko izbiraš med modeloma Stable Diffusion 1.5 in Dreamshaper 8, ki je v bistvu le veja modela Stable Diffusion. Bolj vešči lahko dodate tudi druge modele, na primer Stable Diffusion 2 ali 3.

Tako kot vsako orodje, ki generira fotografije, ima svoje napake (še posebej pri okončinah), ampak kot dopolnilno orodje, kot orodje za pomoč, ima potencial.

Ustvarjalci so že v nizkem štartu

ASUS ProArt P16 je pustil odličen vtis. Vsak, ki se resno ukvarja z digitalnim ustvarjanjem, bo z njim izredno zadovoljen. Odlična zmogljivost pomeni, da vam bo dobro služil vrsto let. Zaslon, z izjemo hitrosti osveževanja, prav tako spada med najboljše na trgu. Edino, kar res lahko pokritiziram, je povprečen SSD.

Če ste pripravljeni plačati tri tisočake in pol, boste dobili izvrsten računalnik.