Super Bomberman R 2

Na začetku devetdesetih se je Bomberman v Evropi namreč, kdo bi vedel, zakaj, imenoval Dyna Blaster, verjetno pa si s prijatelji nabijal izvedenko prvenca za DOS, Amigo ali Atari ST, ki je bila nadvse podobna japonskemu izvirniku za pri nas neznano konzolo PC Engine. Ja, hecna so včasih pota zgodovine. A naj si naložil Bomberman ali Dyna Blaster, poanta je bila enaka: v pogledu od zgoraj voditi cortkanega možička in po labirintu postavljati bombe. Te so čez nekaj časa eksplodirale, plameni pa so uničili objekte, v katerih so se skrivale dobrote, pošasti in, seveda, druge igralce, če si se zabaval v večigralskem načinu. Nekateri zgodbenega načina, ki je obsegal osem svetov, niso niti povohali in so venomer nažigali samo multiplayer, s katerim se je Bomberman zapisal v zgodovino.

Prevrtimo zdaj čas dobrih trideset let naprej, do Super Bombermana R 2, in kaj dobimo? Kup ljubiteljev, ki najprej naložijo večigralski način in se lotijo razpostavljanja bomb, da bi s plameni skurili domov povabljene kolege. Nič narobe s tem, je pa res, da je v igri še dosti druge vsebine. Recimo nov bojni način Castle, v katerem so sodelujoči asimetrično razporejeni v dve ekipi, napadalce in branilce, ki se spopadeta za zaklad. Obsežen samotarski modus. Urejevalnik, s katerim je mogoče ustvariti lastne nivoje za način Castle in jih deliti s svetovno skupnostjo. Spletno večigralstvo z masovnimi obračuni štiriinšestdesetih prisotnih. Toda zakaj se mi zdi, da bo spet najbolj priljubljeno stiskanje prijateljev v kot z dvema natančno postavljenima bombama?