Spominjamo se vseh studiev in iger, ki jih je pokopal EA

Sedem imen, sedem zgodb in ena rdeča nit. EA, eden največjih založnikov iger, temu seveda pravi »osredotočanje virov«. Mi bi rekli serijski pokol, zlasti ker je udarec prišel le nekaj mesecev po tem, ko je skupina investitorjev pod vodstvom savdskega sklada PIF zaključila 55 milijard dolarjev težak odkup podjetja. Če že gorijo sveče, pojdimo od groba do groba in poglejmo, česa se bomo spominjali.

BioWare (1995–2026) – nekoč mojstri zgodb, danes le še spomin

Začnimo z najnovejšo žrtvijo. Razvijalski studio BioWare, ki je deloval pod okriljem EA-ja, je 21. oktobra 2026 dokončno končal svojo pot, hkrati pa je EA ustavil razvoj naslednje igre Mass Effect. Precej žalosten zaključek za studio, ki nas je naučil, da so lahko virtualni liki skoraj tako pomembni kot resnični prijatelji.

Mass Effect 2 je bil vrhunec pripovedovanja zgodb v videoigrah. Poveljnik Shepard je moral sestaviti ekipo neprilagojenih junakov in jih pripraviti na misijo, s katere se morda ne bodo vrnili. Vsak član posadke je imel svoje težave, zgodovino in osebnost. Odločitve niso bile zgolj kozmetične narave, saj so lahko določile, kdo bo preživel zaključek igre.

Dragon Age: Origins je podobno čarovnijo prenesel v temačen fantazijski svet. Igralcu je ponudil različna izhodišča zgodbe, zahtevne moralne odločitve in spremljevalce, ki niso vedno slepo prikimavali našim zamislim.

BioWare je pozneje izgubil del svojega ugleda. Mass Effect: Andromeda, Anthem in Dragon Age: The Veilguard niso dosegli pričakovanj oziroma navdušenja njegovih največjih klasik. Za vse ni mogoče kriviti EA, vendar tudi založnikove razvojne usmeritve niso bile vedno koristne.

Studio, ki je desetletja dokazoval, kako pomembna je dobra zgodba, je na koncu postal preveč tvegan za poslovno strategijo svojega lastnika.

Bullfrog (1987–2001): ko je bil zlobnež končno glavni junak

Studio Bullfrog je bil igričarski cirkus pod taktirko Petra Molyneuxa, ki je žanre izumljal, še preden je kdo vedel, da jih potrebuje. EA ga je kupil leta 1995, Molyneux je dve leti pozneje zbežal in ustanovil Lionhead, ostanek pa je založnik na koncu pospravil pod EA UK.

Dungeon Keeper (1997) je obrnil formulo. Namesto da bi reševal kraljestvo, ga kot ječar z diplomo iz zlobe uničuješ. Gradiš ječe, najemaš gobline in – kadrovska politika, ki bi bila EA-ju zagotovo všeč – lene delavce preprosto oklofutaš, da delajo hitreje.

Theme Park (1994) pa nas je naučil, da je vodenje zabaviščnega parka v resnici veda o slani hrani, žejnih obiskovalcih in vrtiljakih, po katerih se komu pač obrne želodec. Najbolj ljubeč prikaz bruhanja v zgodovini iger.

Westwood Studios (1985–2003) – očetje strategij, ki so nam ukradle mladost

Če ste kdaj gradili bazo, zbirali surovine in pošiljali tanke nad nasprotnika, se lahko za to deloma zahvalite Westwood Studios. Dune II iz leta 1992 je postavil številne temelje sodobnih strategij v realnem času. Gradnja baze, zbiranje surovin in upravljanje vojske so ustvarili formulo, ki so jo pozneje izpopolnjevale igre, kot sta Warcraft in Age of Empires.

Red Alert 2 pa je bila čista strateška zabava. Alternativna zgodovina, spopad med Sovjeti in zavezniki, nenavadne enote ter nepozabni videoposnetki z igralci so ustvarili eno najbolj priljubljenih strategij svojega časa. Kdo lahko pozabi sovjetske tanke, Tesline stolpe in enote, ki so nasprotnike obvladovale z nadzorom uma? Westwood je bil mojster dostopnih strategij, ki jih je bilo lahko začeti igrati in zelo težko odložiti.

EA je studio kupil leta 1998 in ga zaprl leta 2003. Del zaposlenih je nadaljeval delo znotraj EA, drugi so pozneje ustanovili Petroglyph Games.

Pandemic Studios (1998–2009) – eksplozije, kaos in najboljše bitke Vojne zvezd

Pandemic Studios je obvladal umetnost ustvarjanja organiziranega kaosa. Star Wars: Battlefront II je za številne igralce še vedno ena najboljših iger iz vesolja Vojne zvezd. Velikanske bitke, vesoljski spopadi, različni razredi vojakov in možnost igranja z legendarnimi junaki so poskrbeli za nešteto ur zabave. Poseben čar je bil v tem, da nismo bili vedno glavni junaki galaksije. Včasih smo bili samo navaden vojak, ki je poskušal preživeti sredi bitke na Hothu ali Geonosisu.

Mercenaries: Playground of Destruction je medtem ponudil odprti svet, kjer je bila skoraj vsaka težava rešljiva z dovolj veliko eksplozijo. Potrebujete pomoč? Naročite zračni napad. Vas moti stavba? Podrite jo. Zabava je bila neposredna, eksplozivna in čudovito neumna.

EA je Pandemic Studios prevzel v okviru nakupa skupine, v kateri je bil tudi BioWare, ter ga leta 2009 zaprl. Studio je tik pred koncem izdal še zanimivi The Saboteur. EA je pred nekaj leti znova obudil serijo Star Wars: Battlefront. Le da ustvarjalcev prvotnih uspešnic ni bilo več zraven in mogoče se še spomnite škandala ob izidu. Nekoč najbolj priljubljena franšiza je hitro postala ena najbolj osovraženih.

Origin Systems (1983–2004): ustvarjali so svetove, EA jim je vzel zemljevid

Preden smo imeli ogromne spletne svetove, je obstajal Origin Systems. Njegovo geslo je obljubljalo ustvarjanje novih svetov in studio je to obljubo jemal zelo resno. Wing Commander (1990) je pokazal, da vesoljske bitke ne potrebujejo samo dobrega upravljanja vesoljske ladje, ampak tudi razburljivo zgodbo. Filmska predstavitev, pogovori med piloti in posledice uspešnih ali neuspešnih misij so ustvarili občutek, da sodelujemo v pravi vesoljski vojni.

Ultima Online (1997) je naredila nekaj še pomembnejšega. Tisoče igralcev je povabila v skupen, trajen spletni svet, kjer so lahko trgovali, raziskovali, se borili in si ustvarjali lastne zgodbe. Takrat je bilo to skoraj znanstvena fantastika.

EA je studio Origin kupil leta 1992, leta 2004 pa ga je zaprl. Njegova zapuščina je kljub temu ogromna. Vpliv Ultime Online lahko prepoznamo v številnih poznejših spletnih RPG-jih, Wing Commander pa ostaja pomemben del zgodovine vesoljskih simulacij.

Visceral Games (1998–2017): v vesolju nihče ne sliši tvojega krika, v EA pa še manj

Če ste kdaj igrali Dead Space s slušalkami, ponoči in z ugasnjenimi lučmi, potem veste, da studio Visceral Games ni imel usmiljenja do svojih igralcev. Dead Space je grozljivke popeljal v vesolje in ustvaril nepozabno kombinacijo izolacije, srhljivega zvoka ter pošasti, ki jih ni bilo pametno ustreliti samo v glavo. Isaac Clarke ni bil tipični akcijski junak. Bil je inženir, ujet na ladji, kjer je šlo vse strašansko narobe. Posebej izviren je bil sistem bojevanja, ki je zahteval odstranjevanje okončin sovražnikov.

Dante’s Inferno je ponudil precej drugačno izkušnjo. Navdih za brutalno akcijsko pustolovščino je bila Dantejeva Božanska komedija. Skozi devet krogov pekla smo se prebijali z orožjem, križi in obilico nasilja. Igra ni dosegla ugleda Dead Space, a je pokazala, da se Visceral ne boji drznih zamisli.

Leta 2017 je EA studio zaprl med preoblikovanjem njegove pripovedne igre Star Wars, znane pod delovnim imenom Ragtag. Projekt je bil pozneje dokončno opuščen.

Maxis (1987–danes) – še živ, toda ne povsem takšen, kot se ga spominjamo

Studio oziroma blagovna znamka še vedno obstaja, EA pa je leta 2015 zaprl njegovo pomembno razvojno središče v Emeryvillu. Maxis je bil sinonim za ustvarjalno svobodo. SimCity 2000 nam je omogočil gradnjo celotnih mest. Postavljali smo ceste, elektrarne, stanovanjske soseske in industrijo, nato pa opazovali, kako naše odločitve vplivajo na življenje prebivalcev. Seveda smo lahko vse skupaj tudi uničili z naravnimi katastrofami. Včasih je bilo to še bolj zabavno kot gradnja.

The Sims je leta 2000 dokazal, da lahko izjemno uspešna igra nastane tudi brez streljanja, dirkanja ali reševanja sveta. Gradili smo hiše, sklepali prijateljstva, hodili v službo in skrbeli za virtualne ljudi. Vsaj dokler se nismo odločili odstraniti lestve iz bazena.

EA je Maxis kupil leta 1997, pozneje pa znamko vse bolj povezoval s serijo The Sims. Neslavni ponovni zagon SimCity iz leta 2013, ki je ob izidu zahteval stalno spletno povezavo, je močno načel zaupanje igralcev.

Počivajte v miru in upamo, da se kmalu rodi vaš naslednik

Seznam pokopanih studiev še zdaleč ni popoln. Nanj bi lahko dodali tudi Mythic Entertainment, EA Black Box in še nekatere druge razvojne ekipe, ki jih je doletela podobna usoda. Hkrati bi bilo krivično trditi, da je za vsak neuspeh odgovoren izključno EA. Nekateri studii so se soočali s slabim vodenjem, predolgimi razvojnimi cikli in dragimi projekti, ki niso našli občinstva. Tudi založnik ne more v nedogled financirati vsake zamisli.

Toda ob pogledu na nagrobnike se je težko izogniti vprašanju, koliko prihodnjih klasik smo izgubili skupaj z njihovimi ustvarjalci. Igre, kot so Dead Space, Mass Effect, Dungeon Keeper in Command & Conquer, niso nastale, ker razvijalec ne bi znal tvegati. Nastale so, ker je nekdo dobil priložnost narediti nekaj drugačnega.

Če ne pod taktirko EA-ja, upamo, da se bo naslednji drznež rodil nekje druge, in to kmalu.