Recenzija: Ion Fury – instantna retro klasika

Zdi se, da so sveže nostalgične igre v zadnjih letih postale prava tržna niša še neuveljavljenih razvojnih imen. Pri čemer je ob udarnih napovednikih pogosto težko ločiti med pristnimi retro izkušnjami ter tistimi, ki pikselirano grafiko in igričarske reference uporabljajo zgolj kot krinko. Tako so se mnogi tudi pri Ion Maiden dolgo časa spraševali, kaj jih v resnici čaka. Kljub temu, da so založništvo v roke vzeli legendarni 3D Realms, je igra v razvoju tičala vrsto let ter vmes dobila porazno sprejeto predzgodbo Bombshell, nato pa je sledila še tožba s strani skupine Iron Maiden zaradi uporabe podobnega imena. Po mnogih ovirah je stvar končno izšla pod naslovom Ion Fury, s čimer pa zapletov še ni bilo konec. Razvojna ekipa Voidpoint se je kmalu po izidu namreč znašla pod plazom kritik zaradi neprimernih spletnih komentarjev enega od zaposlenih, kakor tudi potencialno žaljive vsebine v sami igri. Avtorji so hitro izrazili opravičilo ter omenjeno vsebino, ki bi jo v najboljšem primeru opazila peščica igralcev, odstranili iz igre in si s tem nakopali vrsto negativnih kritik s strani nasprotnikov cenzure. A ne glede na številne komplikacije, ki so avtorjem zagotovo povzročile ogromno sivih las, lahko zdaj končno rečemo, da je Ion Fury izvrstna retro izkušnja, v kateri bodo neznansko uživali ljubitelji prelomnih prvoosebnih streljank iz devetdesetih let.

Povratek odsluženega grafičnega pogona

Ion Fury se od mnogih kvazi retro prvoosebnih streljačin loči že po tem, da dejansko uporablja grafični srček, ki je pred več kot 20 leti poganjal vodilne predstavnike žanra. Pogon Build je namreč v sredini devetdesetih zasnoval programer Ken Silverman, po njegovi zaslugi pa so zaslovele streljačine Duke Nukem 3D, Blood in Shadow Warrior. Seveda je Voidpoint za Ion Fury stvar občutno moderniziral in dodal podporo višjim ločljivostim, zato igra izgleda bistveno bolj osupljivo kot omenjene klasike.

Sh-sh-sh-Shelly Bomb
Kot se za igro, ki se poklanja začetnim predstavnikom prvoosebnih streljačin, spodobi, Ion Fury zgodbi ne daje posebne pozornosti. Vse, kar morate vedeti, je le, da vas igra postavi v vlogo jezikave Shelly “Bombshell” Harrison, ki se postavi po robu vodji transhumanističnega kulta, katerega glasovno upodablja nihče drug kot legendarni Duke Nukem sam, Jon St. John. Namesto razvlečenih dialogov in dolgočasnih vmesnih sekvenc pa je igra napolnjena z raznoraznimi prispodobami stvaritev, kot so: Duke Nukem, Die Hard, Dirty Dancing, Shogo, Shadow Warrior, Wolfenstein 3D in še mnoge druge. Te so sprva sicer prijetne in bolj ali manj duhovite, sčasoma pa se zdi, kot da so si avtorji zadali izziv, koliko popkulturnih referenc lahko stlačijo v eno igro. In prav zaradi tega ima igra rahlo krizo identitete, saj se pogosto prikrade občutek, da Ion Fury vglavnem imitira in parodira akcijske klasike, bolj malo pa predstavi lastnih idej.

Oborožena do zob

Toda treba je priznati, da je Ion Fury v posnemanju strelskih velikanov zares izvrstna. Na vsakem koraku se namreč čuti ljubezen ustvarjalcev do klasičnih predstavnikov žanra, za katere so poprej izdelovali tudi različne modifikacije. Tako je igra v slogu Wolfenstein 3D in Duke Nukem 3D razdeljena v več poglavij, ki se odvijajo na raznolikih lokacijah, le da posameznih epizod ni mogoče izbirati nesporedno iz osrednjega menija. Namesto tega si sledijo v točno določenem zaporedju, kar pa je glede na zaplet zgodbe tudi razumljivo. Shelly mora tako na poti do zaključne bitke z zlobnim dr. Heskelom obračunati s hordami sovražnikov, ki se med seboj občutno razlikujejo po trdoživosti in načinih napadanja. Pri tem pa ji je v uteho pester nabor orožja s primarnim in sekundarnim načinom uporabe, med katerim najbolj izstopata začetni revolver in šibrovka. Prvi namreč ob uporabi desnega gumba na miški deluje kot tehnika “Dead Eye” iz Red Dead Redemption 2 v realnem času in je odlična izbira za hitre ter natančne strele v glavo iz krajših razdalij. Nepogrešljiva šibrovka pa se v hipu lahko prelevi v metalec granat, ki je še posebej uporaben v boju proti večjim skupinam nasprotnikov ali tistim s kompaktnejšim oklepom. Ker pa streliva, zlasti za močnejše kose orožja, ni na pretek, igra močno spodbuja raziskovanje stopenj in prijetno nagrajuje najdbe skrivnih območij.

Dizajn stare šole

Stopnje so namreč izredno razgibane, saj v njej mrgoli alternativnih poti, po katerih se sovražnikom lahko prikradete izza hrbta, ter skrivnih lokacij, kjer se običajno nahajajo dodatne zaloge streliva, prve pomoči, oklepa in ostalih dobrot. Predvsem pa je to streljačina, v kateri je občasno treba uporabiti celo nekaj malih sivih celic. V njej namreč ne boste videli nazornih smerokazov, nezgrešljivih stikal in enosmernih koridorjev, pač pa veliko vračanja, iskanja dostopnih kartic in reševanja preprostih ugank.

Dobrodošla osvežitev

V času, ko prvoosebne streljačine preplavljajo elementi igranja vlog in generični odprti svetovi, se je prav prijetno potopiti v dobro retro izkušnjo. Ta sicer rahlo razočara z razpletom in zaključno šefovsko bitko, ki se zdi neposrečena imitacija Icon of Sin iz Doom 2, a vmes s približno 7-urno kampanjo poskrbi za močno dozo adrenalina in nostalgije. Ion Fury sicer kljub fantastični igralnosti po vsej verjetnosti ne bo osupnila mlajših igralcev, ki prisegajo na sodobne naslove, se bodo pa ob njej bržkone zabavali malce starejši ljubitelji klasik, kot so: Duke Nukem 3D, Blood ter Shadow Warrior. In njim je igra pravzaprav tudi namenjena.

Povzetek:

+ izpiljena retro igralnost
+ strojna nezahtevnost
+ razgibane stopnje s kopico alternativnih poti in skrivnih lokacij
+ dolžina
+ Shellyne enovrstičnice
+ izvrsten revolver

– razmeroma neizvirna
– klavrn zaključek

Ocena: 8/10