Recenzija: Black Mesa – impresivna predelava strelske klasike

Medtem ko uradna obzgodba Alyx še prihaja, je izvirni del zdaj v celoti možno podoživeti z reimaginacijo Black Mesa, ki jo je ustvarila neodvisna razvojna ekipa Crowbar Collective. A to ni še ena povprečna ljubiteljska modifikacija, namenjena zgolj najbolj zagrizenim fanatikom serije. Stvar je namreč nastajala več kot 15 let, požegnal pa jo je tudi sam Valve. Iz izkušenj vemo, da kadar projekt podpre Gabe Newell z ekipo, nas običajno doleti nekaj posebnega.

Pozdravljeni, gospod Freeman
Black Mesa v osnovi ostaja izredno zvesta Valvovemu debiju iz leta 98 in premisa Half-Life je pravzaprav precej preprosta. Znanstveniki raziskovalnega kompleksa Black Mesa v Novi Mehiki med eksperimentiranjem s teleportiranjem odprejo prehod do skrivnostnega sveta, stvari gredo kmalu narobe in nenadoma je celoten objekt preplavljen z okuženimi delavci in nezemljani. Nič, kar ne bi izkusili že v zgodnejših streljačinah Doom in Quake ter nenazadnje v mnogih literarnih in filmskih znanstveno-fantastičnih delih, torej. A Valvova stvaritev se je od drugih iger tedaj ločila predvsem v pripovedovanju zgodbe. Half-Life se namreč ni opiral na klasične animirane ali celo igrane vmesne sekvence, ampak je celotno zgodbo predstavil iz prvoosebne perspektive in z interakcijo s sodelavci v raziskovalnem centru. Za povrhu pa igralci niso stopili v čevlje še enega mišičastega alfa samca, temveč v vlogo mladega teoretičnega fizika, Gordona Freemana, ki na delo prispe s pol ure zamude in do zaključka ne spregovori niti besede.

Več kot zgolj kozmetični popravek
Že ob ikonični uvodni vožnji s tramvajem je jasno, da bo Black Mesa nekaj posebnega. Ob čudovito rekonstruiranih lokacijah je kar moč čutiti ljubezen ekipe Crowbar Colletive do izvirnika in njegovih najimenitnejših elementov. Ne le, da Half-Life še nikoli ni izgledal in zvenel tako dobro, pač pa so na svoj račun prišli tudi mnogi drugi aspekti igre, pri katerih velja še posebej izpostaviti uganke in ploščadanje. Gre za dve sestavini, ki sta ob koncu devetdesetih let med prvoosebne streljanke prinesla veliko svežine. Do tedaj smo možgane v tovrstnih igrah večinoma razgibavali z iskanjem dostopnih kartic in upravljanjem stikal, Half-Life pa je z napredno fiziko to popeljal na nov nivo. Mestoma je bilo za napredovanje potrebno premakniti kakšen objekt, uničiti zaboje in podobno. Zdaj je po zaslugi fizikalnega pogona Havok vse skupaj še mnogo boljše, izboljšano pa je tudi Gordonovo gibanje. Hoja in tek sta hitrejša, plezanje po lestvah je bolj varno, kombinacija skoka in počepa za vzpon na višje ležeče platforme je zgodovina in dolgi skok v zaključnih poglavjih je bistveno bolj priročen.

Notorični Xen
Oboževalci izvirnika so v to predelavo polagali veliko upov predvsem, ker je obljubljala korenito rekonstrukcijo mukotrpnih poglavij od Xena naprej. In ta so zdaj prava vizualna poslastica, ki z izboljšanimi ploščadnimi in ugankarskimi sekcijami zagotovo naredijo boljši vtis kot so ga leta 1998, a vseeno ostajajo najbolj turoben del igre. Predelovalci pač niso morali narediti čudežev, če so želeli ostati zvesti originalnemu poteku dogodkov, a pomembno je, da po zaključni bitki igra vseeno pusti izredno pozitiven vtis. To je posledica dobrega občutka za močne ter šibke lastnosti, ki jih je več kot dve desetletji staremu izvirniku prinesla evolucija igričarske industrije. Crowbar Collective so na pravih mestih stopili v korak s časom in poleg posodobljene vizualno-zvočne podobe najbolj memorabilne trenutke ter večje strelske obračune popestrili z udarno glasbeno podlago, med zaposlene v kompleksu dodali tudi ženske, izboljšali občutek pri streljanju, obenem pa ohranili vsa izvirna orožja, (anti)junake ter temeljne lokacije, ki so duša in srce Valvove klasike. Ker se je ekipa s predelavo še posebej v začetnih letih ukvarjala povsem ljubiteljsko, pa se je njen razvoj na žalost precej zavlekel. Zato stvar na določenih mestih kaže svoja leta in nekaj neodpravljenih hroščev, a obenem dokazuje, da grafični pogon Source še ni povsem za odpis.

Četudi Valve do izida Alyx izvirni Half-Life ponuja brezplačno, se na tej točki z njim pravzaprav ni vredno ukvarjati, saj je igra v številnih pogledilh frustrirajoča in zastarela. Black Mesa je na drugi strani za manj kot 20 evrov čudovit poklon tej strelski klasiki, ob kateri bodo novinci seznanjeni z njeno vplivnostjo, stari znanci pa prežeti z občutki kot takrat, ko so v roke prvič pograbili nepogrešljivi rdeč pajser.

Povzetek:

+ Sprehajanje po rekonstruiranih znanih lokacijah je fascinantno od začetka do konca
+ Izvrstna igralnost
+ Nove uganke, ki dobro izkoristijo pogon Havok
+ Izboljšano gibanje

– Nekaj hroščev

Ocena: 8/10