Prihodnost računalništva je v diamantu

Moorov zakon veleva, da se zmogljivost integriranih vezij podvoji vsakih 18 do 24 mesecev. Ta trditev se je do sedaj izkazala za zelo točno, a kmalu temu ne bo več tako, saj bodo silicijevi polprevodniški elementi kmalu dosegli skrajno fizično mejo, kar posledično pomeni, da tako hitro povečevanje zmogljivosti integriranih vezji ne bo več mogoče. Zaradi omejitve, ki jo predstavlja silicij, znanstveniki vse bolj mrzlično iščejo njegov nadomestek in kot kaže, so ga že našli v mineralu, ki je nežnejšemu spolu najbolj pri srcu – v diamantu. Diamant ima pred silicijem dve ključni prednosti: vzdržljivost ter obstojnost. Opravljene raziskave, ki jih je finančno podprla japonska vlada, so pokazale, da lahko procesor z diamantnimi polprevodniškimi elementi deluje vse do tisoč stopinj Celzija in do napetosti 200 V, medtem ko silicijev procesor zdrži le do 150 stopinj Celzija in pri napetosti komajda 20 V. Tovrstni procesorji bodo tako lahko delovali pri bistveno višjih frekvencah in bodo tudi precej manjši od zdajšnjih. Novodobni polprevodniški elementi se seveda ne bodo izdelovali iz naravnega diamanta, ki električnega toka ne prevaja, ampak iz umetno pridobljenega, ki bo imel podobne električne lastnosti kot silicij. Prve “diamantne” procesorje ter druge polprevodniške elemente lahko pričakujemo že v letu 2014.

Diamant bo kmalu prevzel ključno vlogo pri izdelavi polprevodniških elementov.