Prihaja val lažnih diskov. Kako lahko preverite svoj SSD?

Glede na to, da s polno paro drvimo v še eno krizo, v kateri bodo RAM-i in SSD-ji (in ostale komponente, ki uporabljajo pomnilnik) lovili ceno zlatih palic, se bodo prebudili tudi nepridipravi, ki bodo želeli položaj izkoristiti v svoj prid.

Facebook Marketplace, Amazon, eBay, Bolha … Povsod najdeš prodajalce, ki se želijo okoristiti na račun drugih. S stopnjevanjem situacije na trgu RAM-a, SSD-jev in tudi ostalih komponent, lahko pričakujemo, da se bo močno povečala ponudba lažnih komponent. Ko si obupan in nujno potrebuješ nov SSD pogon, te sumljivo nizke cene lahko premamijo v tveganje. Če boste kupovali od preverjenih prodajalcev, ste v primeru prevare običajno dobro zavarovani. Na Amazonu se na primer pogosto dogaja, da potrošniki vrnejo izdelek, a ne vrnejo pravega, temveč rabljenega starejšega. Isti paket nato nadaljuje pot k drugemu kupcu, ki je naročil na primer Samsung 9100 Pro, dobil pa starejši model 980.

Na srečo je postopek vrnitve v tem primeru relativno enostaven. Večja težava je, če brskate po zasebnih malih oglasih. V tem primeru vam priporočam, da se s prodajalcem dogovorite za kratek test.

S katerimi programi/testi lahko preverite verodostojnost vašega novega SSD pogona?

Najboljši pristop je kombinacija treh metod: preverjanje identitete naprave, testiranje dejanske kapacitete in merjenje hitrosti, ki naj bi ustrezala deklariranim podatkom. Lažni SSD-ji se običajno ujamejo na vsaj enem od teh korakov.

Windows: najhitrejši in najbolj zanesljivi testi

Na Windowsu imate na voljo nekaj izredno učinkovitih orodij, ki razkrijejo vse, od lažnih kapacitet do prirejenih krmilnikov.

Prvi korak je preverjanje, kako se SSD predstavi operacijskemu sistemu. Program CrystalDiskInfo takoj razkrije identifikacijo naprave, serijsko številko, firmware in proizvajalca krmilnika. Lažni SSD-ji se pogosto skrivajo za generičnimi oznakami ali firmware številkami, ki ne pripadajo nobenemu znanemu modelu.

Ko preverimo identiteto, sledi najpomembnejši test: dejanska kapaciteta. Za to je najprimernejši MediaTester, odprtokodni program, ki sistematično zapisuje in preverja vzorčne podatke po celotnem naslovnem prostoru SSD-ja. Če pogon oglašuje 1 TB, MediaTester pa začne pri 60 ali 120 GB javljati napake, je zgodba jasna – kapaciteta je ponarejena.

Tretji korak je preverjanje hitrosti prenosa. Programi, kot je CrystalDiskMark, lahko v nekaj minutah pokažejo, ali se SSD obnaša kot NVMe ali kot podhranjen USB ključek. Če NVMe pogon obljublja hitrosti 5000 MB/s, dejanski rezultat pa je bližje 300 MB/s, je odgovor jasen.

Kako si lahko pomagate na macOS-u?

Uporabniki macOS-a imajo prav tako učinkovita orodja, čeprav je izbor nekoliko manjši. Najhitrejši način za začetek je uporaba Disk Utility in System Information, kjer preverite identifikacijo naprave, krmilnik, podporo protokolov in SMART vrednosti. Če sistem poroča o nenavadnem ali generičnem proizvajalcu, je to prvi alarm.

Za preverjanje hitrosti je najbolj razširjeno orodje Blackmagic Disk Speed Test, ki jasno pokaže, ali pogon dosega hitrosti NVMe razreda ali pa se obnaša kot zunanji disk sumljivega izvora. Za test kapacitete lahko uporabniki posežejo po orodjih, kot je F3 (Fight Flash Fraud), ki je enakovreden testu H2testw – zapis, branje in preverjanje vsakega gigabajta, dokler pogon ne razkrije svojega resničnega obsega.

Ker je pri SSD-jih ključna tudi analiza zdravja pogona, je priporočljivo uporabiti DriveDx. Gre za napredno orodje, ki bolje interpretira SMART parametre kot Appleova privzeta orodja, obenem pa zazna opozorilne znake, ki jih lažni ali slabo zasnovani pogoni pogosto puščajo za seboj. DriveDx lahko razkrije težave s krmilnikom, sumljivo visoko število napak pri prepisovanju ali obrabo NAND čipov, ki je pri ponaredkih pogosto nenavadno hitra.

Kaj pa na Linuxu? Obstajajo orodja za testiranje SSD pogonov?

Uporabnikom Linuxa testiranje verodostojnosti SSD-jev ne predstavlja bistveno večje ovire, saj so orodja, ki razkrivajo sumljive pogone, na voljo neposredno v terminalu. Prvi korak je identifikacija naprave. Ukaza lsblk in nvme list pokažeta ime proizvajalca, model krmilnika in podporo protokolov. Če se NVMe pogon predstavi kot generična naprava brez jasnega proizvajalca ali s firmware oznako, ki ne ustreza nobenemu znanemu modelu, je to že močan pokazatelj, da nekaj ni v redu. Za podrobnejši vpogled lahko uporabite še smartctl, ki razkrije SMART podatke, temperaturo, napake pri branju in stanje NAND celic.

Za test kapacitete lahko uporabite orodje F3, ki sem ga že omenil pri macOS-u. Za preverjanje hitrosti lahko uporabniki uporabijo fio, profesionalno orodje za benchmarking, ki natančno izmeri naključni dostop, zaporedno branje ter hitrost pisanja. Če iščete program, ki je tako enostaven za uporabo kot CrystalDiskMark na Windowsu, si oglejte KDiskMark.