Potovanje v svet Linuxa: začnimo na začetku

Tako se začne pot mnogih, ki se prej ali slej srečajo z Linuxom – sistemom, o katerem vsi govorijo, a ga malo kdo zares razume.

Linux ima skrivnostno avro. Zdi se tehničen, zapleten, namenjen »računalniškim čarovnikom«. Pa vendar … vsakdo, ki zna brskati po spletu, brati navodila in se ne boji preizkusiti česa novega, lahko dela z njim. Linux je operacijski sistem, hkrati pa tudi filozofija o svobodi, preglednosti in občutku, da računalnik spet dela za vas in ne obratno.

Kaj Linux sploh je in kaj ni?

Razumeti, kaj Linux sploh je, pomeni vedeti, kaj se skriva pod pokrovom. Najprej, Linux ni programček in ni dodatek obstoječim sistemom. V svojem bistvu je jedro, srce, ki žene celoten ekosistem operacijskih sistemov. Vse, kar vidite – namizje, ikone, aplikacije, posodobitve – temelji na tem istem jedru. Prav tako Linux ni poskus posnemanja Windowsa ali macOS-a. Nikoli ni bil. Je drugačna pot, bolj modularna in bolj odprta. Nekatere distribucije sicer vizualno spominjajo na druge sisteme, toda to je le tančica čez globoko drugačno arhitekturo, ki omogoča nivo nadzora, ki ga drugje ne dobite.

Če je Linux nekoč veljal za sistem za poznavalce, je danes privlačen tudi za povsem običajne uporabnike. Zakaj? Ker postane zelo hitro jasno, da sistem deluje bolj tekoče, bolj dosledno in bolj predvidljivo. Računalnik se ne ustavlja zaradi posodobitev, ki so si jih izmislili nekje daleč proč. Ni nenadnih oglasov ali telemetrij. Ni občutka, da vas sistem poskuša prepričati, da kupite nekaj, česar ne potrebujete. Namesto tega dobite občutek čistosti. V Linuxu so danes na voljo trgovina aplikacij, moderna namizja, hitri zagoni in tiho, stabilno delovanje. Vse to brez licenc, omejitev ali plačilnih preprek.

Zgodovina Linuxa: od študentskega projekta do temelja interneta

Da bi razumeli, zakaj je Linux danes tako posebna zgodba, se moramo vrniti v leto 1991, ko je 21-letni študent računalništva na Finskem, Linus Torvalds, objavil skromen zapis na oglasni deski Useneta. Napisal je, da razvija majhen, hobi operacijski sistem za svoj osebni računalnik in da »ne gre za nič velikega ali profesionalnega«. Verjetno si takrat niti v sanjah ni mislil, da bo njegova objava sprožila enega največjih premikov v zgodovini računalništva.

Linus je želel ustvariti učno igrišče, okolje, kjer bi lahko razumel, kako deluje operacijski sistem. Pri tem je izhajal iz filozofije UNIX-a, sistema, ki je bil takrat tehnično odličen, a izjemno drag in praktično nedosegljiv posameznikom. Linux je bil torej osebni projekt, namenjen raziskovanju, ne pa preoblikovanju tehnološke prihodnosti.

A ključni trenutek se ni zgodil ob pisanju kode. Zgodil se je, ko je Linus svojo kodo objavil pod prosto licenco GNU GPL, licenco, ki jo je zasnoval Richard Stallman v okviru gibanja za prosto programsko opremo. GPL je omogočila nekaj revolucionarnega – kdor koli lahko kodo uporablja, jo spreminja, deli in izboljšuje, pod pogojem, da ostane odprta za vse.

Ta odločitev ni ustvarila samo operacijskega sistema. Ustvarila je skupnost. Programerji, sistemski administratorji in navdušenci po vsem svetu so začeli prispevati popravke, nove ideje, boljšo podporo strojni opremi, gonilnike, namizna okolja in orodja. Projekt, ki ga je začel en sam študent, se je začel neustavljivo širiti.

V nekaj letih je Linux postal hrbtenica interneta. Zanesljivost, stabilnost in preglednost so ga naredile idealnega za strežnike, kjer ni prostora za presenečenja. Ko danes odprete spletno stran, uporabite iskalnik, pošljete e-pošto ali gledate video, je zelo velika verjetnost, da to omogoča Linux. Ne Windows, ne macOS – Linux.

Obenem je Linux postal osnova neštetih projektov, od superračunalnikov do Androida, od omrežnih usmerjevalnikov do IoT naprav. Današnja tehnološka pokrajina bi bila brez Linuxa preprosto neprepoznavna.

Toda najlepši del zgodbe je nekaj drugega. Linux je dokaz, da lahko odprta skupnost premika meje. Filozofija »najboljša ideja zmaga« je postala gonilo razvoja. V tem svetu nihče ne more kupiti prednosti ali skriti napake. Koda je odprta, razprava je javna in izboljšave so za skupno dobro.

Ko danes uporabnik namesti Ubuntu, Mint, Fedoro, Manjaro ali katerega koli izmed mlajših akterjev, kot sta Bazzite ali CachyOS, v resnici postane del dolge zgodbe, ki se je začela v študentski sobi in se nadaljuje v podatkovnih centrih, prenosnikih ter milijardah naprav po svetu. Linux ni zgolj tehnični izdelek, je kulturni pojav.

In prav zato ima Linux tudi danes posebno privlačnost. Ne gre le za hitrost, stabilnost ali zasebnost. Gre za občutek sodelovanja z nečim, kar je večje od posameznega računalnika. Za zavedanje, da ni nujno, da je programska oprema zaprta, draga in zaklenjena. Lahko je skupna, izpopolnjena s prispevki tisočev in odprta vsem, ki želijo razumeti njen utrip.

Zakaj se uporabniki vračajo k Linuxu?

Zanimivo je, da se k Linuxu ne vračajo samo radovedneži, temveč tudi tisti, ki so ga pred leti že preizkusili in takrat nad njim obupali. Danes jih prevzame drugačen vtis. Sistem je dozorel, odrasel, postal je uporabniku prijazen. Mnogi se vrnejo, ker želijo ponovno občutek nadzora. Drugi zaradi preprostega razloga, ker njihov računalnik z Linuxom deluje bolje, tudi če je star že desetletje. Nekateri pa zato, ker jim preprosto ustreza ideja, da sistem ne posega v njihove odločitve. Ko enkrat spoznaš to tiho, logično naravo Linuxa, se je težko vrniti nazaj.

Sto in ena Linux distribucija – katere so najbolj priljubljene in čemu služijo

Ta raznolikost Linuxa se najlepše pokaže pri distribucijah oziroma neštetih različicah istega temelja, od katerih ima vsaka svojo osebnost.

Ubuntu je tako prepoznaven zato, ker je preprost, široko podprt in namenjen vsem, ki želijo zanesljiv sistem, ki deluje takoj po namestitvi. Linux Mint je med novinci priljubljen predvsem zato, ker se ob njem počutijo »domače«. Je urejen, prijazen, s preglednim namizjem, ki ga razume vsak, ki je kdaj uporabljal Windows.

Fedora je po drugi strani laboratorijski eksperiment, sistem, ki med prvimi preizkuša tehnologije, ki bodo krojile prihodnost. Debian pa je nekakšen granitni steber stabilnosti. Uporabljen je povsod, kjer je zanesljivost pomembnejša od bleščic.

V zadnjih letih se pojavljajo tudi nove distribucije, ki ciljajo na specifično izkušnjo. Bazzite, zasnovan na Fedori, je priljubljen med igričarji in modernimi namiznimi uporabniki. Ponuja odlično podporo za Steam, emulacijo in strojno opremo ter poskrbi, da se Linux kot gaming platforma ne počuti več eksotično. Je najboljši približek SteamOS-u, ki je, kot marsikdo ve, najbolj zaslužen (poleg Protona) za tako hiter razvoj igričarstva na Linux distribucijah.

Tuxedo OS je zanimiv zato, ker je nastal iz potrebe proizvajalca strojne opreme. Podjetje TUXEDO Computers razvija lastno distribucijo, optimizirano za njihovo prefinjeno prenosniško in namizno opremo. Sistem je izredno stabilen, privlačen in poln malenkosti, ki jih opaziš šele pri vsakodnevni uporabi. Je tudi distribucija, ki jo trenutno aktivno uporabljam.

CachyOS pa prihaja iz sveta, kjer je najpomembnejša optimizacija. Temelji na Archu in je zasnovan za tiste, ki želijo, da njihov sistem izkoristi vsako kapljico zmogljivosti procesorja. Njegov poudarek je na hitrosti, odzivnosti in izjemno moderni konfiguraciji.

Vsaka distribucija ima svoj poseben značaj. Ena je prijazna, druga eksperimentalna, tretja robustna, četrta elegantna, peta pa bliskovito hitra. To je luksuz, ki ga ne ponuja noben drug ekosistem. Ne glede na to, kakšen uporabnik ste, kaj bi radi počeli na računalniku, katere funkcije/programe potrebujete, na voljo je kopico distribucij in vsaj ena bo zagotovo ustrezala vašim potrebam.

V naslednjih člankih bom to raznolikost razvozlal korak za korakom. Šli bomo od razlage osnovnih pojmov do prve uspešne namestitve sistema, od izbire prave distribucije za začetnika do priprave USB ključka, od razumevanja datotečne strukture do prvih ukazov, od prilagajanja namizja do reševanja težav, ki čakajo vsakega novega uporabnika.

Namen tega ni, da bi Linux postavil na prestol, temveč pokazati, da je Linux lahko razumljivo, uporabno in presenetljivo prijetno okolje, če mu daš priložnost.