Politiki odkrijejo potovanje skozi čas

Razvojna ekipa: Aterdux Entertainment (Rusija)
Založnik: Aterdux Entertainment
Spletna stran: http://aterdux.com/
Steam: http://store.steampowered.com/app/528820/
Napovednik: https://www.youtube.com/watch?v=hATmBClSoes
Operacijski sistemi: Windows XP – Windows 10.
Datum izida: 1.11.2016
Cena: 8.99€

Zvrst: Strategija/Igranje vlog

Video pregled: https://youtu.be/wGgdHKHg-e4

Pregled

Srednji vek je doživel veliko popularnost v video igrah in očitno je, zakaj. Le kdo ne bi hotel igrati kot vitez, lovec ali čarodej? Tega se je zavedala tudi ruska razvojna ekipa, ki je davnega leta 2004 izdala Discord Times. Šlo je za neodvisno igro, ki ni doživela večje prepoznavnosti, saj takrat neodvisne igre še niso bile v takšnem razmahu kot sedaj. Prav tako še ni bilo Steam-a, s katerim bi enostavno pridobile na prepoznavnosti. Kljub temu, da je šlo v veliki večini za standardni srednjeveški svet, pa so si razvijalci dovolili malo svobode in vključili čarovnije, duhove ter vampirje.

Kaj kmalu je postala ena mojih najljubših iger tistega časa, čeprav zaradi neznanja angleščine nisem vedel, kaj za vraga sploh počnem. Ena najboljših stvari je bil zanimiv sistem napredovanja enot katere ste nato povedli v bitke s sovražnimi skupinami. Vsako izmed enot ste lahko opremili tudi z različno opremo, ki ste jo našli tekom potovanj po zemljevidu. Potezni boji so potekali na bojišču, ki je spominjal na partijo Gwent-a s sicer malo manj taktične dovršenosti.

Minilo je kar nekaj let brez novosti. Nato je julija 2015 (kar 11 let po izidu Discord Times) Aterdux Entertainment izdal Legends of Eisenwald, spiritualnega naslednika, postavljenega v identičen srednjeveški svet s pridihom fantazije. Kljub grafični predelavi in kar nekaj spremembam je bila podobnost kar hitro vidna. Enote in njihove nadgradnje so bile še vedno identične, na izbiro pa ste imeli enake klase (vitez, lovec ali čarodej). Je pa bila večina stvari nadgrajenih, vključno z bojevanjem.

To je sedaj potekalo na ločenem bojišču s par zanimivimi, unikatnimi mehanikami. Enote so služile določenim vlogam, zaradi česar ste se morali stalno taktično pripravljati. S sabo ste lahko tovorili le toliko enot, kolikor vam je dopuščalo število gradov v vaši lasti, zraven pa ste lahko najemali še najemnike. Ti sicer niso zavzeli omejenega števila mest, ste pa jih morali zato plačevati vsak dan. Tako so služili bolj kot ne kot okrepitve pred težjim spopadom, medtem, ko so vaši stalni vojaki počasi pridobivali izkušnje in se razvijali. Velik bonus je bila tudi kar zakomplicirana zgodba, kjer ste se ob nepozornosti lahko kar hitro izgubili.

To nas pripelje do novinca v seriji. Eisenwald: Blood of Novermber večinoma sledi Legends of Eisenwald z eno majhno spremembo. Namesto kampanje lahko tokrat igrate le puščavniški način, kjer se znajdete v bitki za oblast med dvema vladarjema, ki sumljivo spominjata na kandidata za predsednika Amerike na letošnjih volitvah. Govorim seveda o Donald Trump-u in Hillary Clinton. Iz česa pa to sklepam? Pa poglejmo. Deiter (Trump) je debeli rasist in alkoholik, ki bi rad zgradil zid na meji z južnim kraljestvom, Hanna (Hillary) pa je koruptna ledena kraljica, ki se rada prilizuje vsem in je lutka za možake na višjih položajih. Obstaja torej pravilna odločitev med tema dvema? Niti ne. Prosto se lahko odločite za katerega koli vladarja, ob tem pa boste z nasprotnim pač takoj stopili v vojno. Cilj je seveda prevzeti vsaj deset gradov nasprotnika v določenem času, a večino dela boste morali opraviti sami, saj se računalniško vodeni vladarji le redko spravijo z riti in se ne izkažejo za ravno koristne.

Sicer gre še vedno za dobri stari Eisenwald, a par stvari je drugačnih. Tako imate že na začetku v lasti grad in par vasic, a začnete le z par novinci v svoji milici. Počasi začnete čistiti bližnje razbojnike in kultiste, kar vam da izkušnje in boljšo opremo. Počasi nato zberete zadovoljivo armado in končno stopite pod okrilje enega izmed samooklicanih vladarjev.

Spet je največje zadovoljstvo prav nadgrajevanje enot in občutek napredka. Vsako izmed enot je možno tudi opremiti, ima pa tudi določene pasivne ter aktivne sposobnosti. Pač, župnik ne mara heretikov ter lahko deli blagoslov ter izganja duhove, zdravilec zdravi, suličar napiči vsakega, ki se mu približa… Najbolj zanimive so nadnaravne enote, kot so volkodlaki, duhovi ter ghouli. Sami jih žal ne morete najeti, ampak je pa spopad z njimi zagotovo zanimiv. Spet bi pohvalil tudi bojni sistem, ki vsebuje kar nekaj taktičnosti, ki sicer ni vidna že na prvi pogled. Vsaka enota lahko napade le sovražno enoto, ki se nahaja najbližje in pozicioniranje je tako ključnega pomena.

Prva večja slabost igre je, da ima občutek nedodelanosti in hroščatosti. Hroščatost sicer ne vpliva na igranje v smislu hroščatih mehanik, a so se med igranjem občasno pojavili čudni artefakti, zaradi katerih sem moral igro zapreti in znova zagnati. Majhna nadloga, ampak nič, glede česar bi si pulil lase. Je pa zato nedodelanost malo večji problem. Vidi se predvsem v tem, da se z večino tavajočih vojsk ne morate sporazumevati, pa tudi tiste, s katerimi se lahko, ne nudijo kaj preveč informacij. Isto nekaterih struktur ne morate obiskati, čeprav dajo občutek, kot da bi jih lahko…?

Ne vem, verjetno jim je zmanjkalo denarja ali časa, da bi naredili vse, kar so si zadali. Je pa zemljevid kar precejšen, a rahlo dolgočasen, ker pač nimate početi kaj drugega, kot pridobivati izkušnje, kupovati vedno boljšo opremo in se spopadati s sovražnikom. V dveh večjih mestih lahko dobite tudi par stranskih nalog in ja, te vnesejo malo svežine. Ampak delujejo nekako umetno. Zakaj ne bi naloge raje dobili od tavajočega trgovca ali obupanega grofa? Ne vem, res ne vem.

Z grafičnega vidika deluje Blood of November solidno, ampak animacije so v najboljšem primeru povprečne. Ima standardni izgled srednjeveškega sveta, tudi vse razen par enot so standardni srednjeveški bojevniki ter duhovniki. So pa zato nadnaravne sile bolj zanimive na pogled. In ojojoj, optimizacija. Blood of November ne teče gladko na tipičnem i3 procesorju – po mojem leži problem v velikem zemljevidu, saj mora igra spremljati vse skupine, ki tavajo naokrog. Vsekakor je procesorsko zahtevna, grafično sicer malo manj, in tudi na i7 4790 na globalnem zemljevidu deluje z tam 30-45 sličicah na sekundo. Ampak to niti ni tak problem. Čeprav zmore na i3 4150 delovati na borih 25 sličicah na sekundo, gre za tak tip igre, da to ne moti igranja. Na pogled sicer deluje bolj zatikajoče, ampak igra se lahko čisto normalno.

Zvočna podlaga je ista kot v Legend of Eisenwald, pa mi je toliko prirasla k srcu, da me to ne moti. Me prav mika, da bi vzel v roko vrček piva in se pridružil veseljačenju – po tipično štajersko.

Zaključek

Vas ne moti blaga politična podlaga? Potem definitivno preizkusite Eisenwald: Blood of November, sploh, če ste preigrali Legends of Eisenwald in vam je bila všeč. Nudi tam nekje 6 -10 ur zabave, čisto dovolj za ceno 9€. Če pa vas muči firbec, raje kupite predhodnika, saj je kampanja zanimiva, nudi pa tudi več ur igranja. Kakorkoli se odločite, vsekakor vam priporočam celotno serijo. Sam pa bom nestrpno čakal na naslednika, kjer bom lahko končno zgradil obljubljen zid.

Povzetek

Blood of November sicer ne inovira in se drži pravil, postavljenih pri predhodniku, a gre še vedno za zabavno izkušnjo, sploh glede na nizko ceno.

Igranost – 9/10

Zgodba – 5/10

Delovanje – 5/10

Izgled – 7/10

Zvok – 8/10

Cena – 9/10

Povprečna ocena – 7.5/10

Pozitivno:
+ Nizka cena
+ Solidna velikost zemljevida
+ Vse, kar nam je bilo všeč je še vedno tu

Negativno:
– Le malo inovacij
– Hroščatost
– Zelo osnovna zgodba
– Neoptimizacija

Vabimo vas še k ogledu video opisa