Igra, ki pravzaprav ni igra
Najprej – Beyond: Two Souls je igra. Sicer je slaba igra, če upoštevamo da je sama igralnost kralj, ampak se pa šteje med igre, ali bolje rečeno, interaktivne izkušnje. David Cage, šef studia Quantic Dream, ki razvija te igre, je očitno imel željo delati filme, a mu to ni uspelo. Zato zdaj delajo “interaktivne drame”, kjer je prva skrb zgodba, okoli katere naknadno zgradijo igralnost.
Torej, kot že mogoče veste, se igra osredotoča na podajanje zgodbe skozi filmske sekvence, ki so tu pa tam interaktivne. V teh igraš kot punca Jodie skozi 15 let njenega življenja. Kaj jo naredi tako posebno? Celo življenje ji že sledi nevidna entiteta (po domače duh, ki je tudi igralen) imenovana Aiden. To še ni vse, saj mlado Jodie konstanto napadajo pošasti. Zato jo nadomestni starši pošljejo v poseben center za paranormalne študije, kjer spozna znanstvenika Nathan-a, ki ji kmalu postane očetovska figura. Skupaj se trudita nadzorovati Aidena in nasploh razumet od kod prihaja in kaj je. A to ni vse kaj Jodie doživi, saj jo skozi teh 15 let vidiš v vlogi vojakinje, brezdomke, begunke, nerodne najstnice… Zgodba ni predstavljena linearno, temveč dogajanje skače med različnimi dogodki njenega življenja, kar je zanimivo, saj se skrivnosti odkrivajo zelo počasi in te zgodba pritegne. Vsaj dokler ne vidiš, da so razvijalci v igro zmetali ogromno različnih zgodb in neumnosti. Čemu je treba nametati v igro indijance in otroške vojake? Zdi se, da je Cage hotel izpasti bolj dramatično in globoko, ker takšne stvari v kontekst zgodbe ne spadajo. Z liki se tudi nisem uspel poistovetiti, saj so napisani precej medlo in klišejevsko. Brezdomec z dobrim srcem, očetovska figura, problematična najstnica, pokroviteljski znanstvenik. Spet, nič novega. Za primerjavo – like iz The Wolf Among Us, ki je tudi interaktiven film, sem vzljubil po petih minutah. Da sploh ne omenjam vseh lukenj v zgodbi, kjer bi lahko Aiden pomagal ali rešil Jodie, ampak ga ni od nikjer. Oziroma pomembnih dogodkov v zgodbi, ki so enkrat omenjeni, nato pa pozabljeni in nerazloženi.
Moram pohvaliti grafiko, saj je Beyond verjetno najlepša PS3 igra. Ne vem kakšni čarovniki so uspeli ustvariti tako podrobno modelirane like in teksture na osem let stari mašineriji. Nasploh je predstavitev odlična, od prej omenjene grafike, glasbe in govorcev (Hollywoodska igralca Ellen Page in Willem Dafoe posojata glas in stas glavnima likoma) do fantastičnih animacij.
Ampak to nič ne pomaga, če je igralnost tako skoparna. Vse kaj počneš v igri je sprehajanje do vročih točk, označenih z belo piko če igraš kot Ellie in modro, če igraš kot Aiden. Občasno se še tepeš, kjer moreš potisniti desno gobico v isto smer, kot se premika Jodie. To je sicer napredek od QTE-jev (quick time event), saj dejansko spremljaš akcijo na ekranu, namesto da opazuješ katero tipko moreš pritisnit. Je pa včasih težko prebrati, v katero smer bi naj potisnil gobico, zaradi čudnih zornih kotov kamere, zato ti bo velikokrat kaj spodletelo. Saj ne da ima to kakršenkoli vpliv na zgodbo, saj ni game over-ja. Če ti spodleti akcijska sekvenca, te ali reši Aiden, ali pa pač utrpiš kakšno modrico, medtem ko se zgodba nemoteno nadaljuje. Glavni liki torej ne morejo umreti, tako kot so lahko v Heavy Rainu. Nasploh ni nobenih pomembnih odločitev v zgodbi, z ničemer ne vplivaš na zaplet igre, razen v dveh odločitvah čisto na koncu. To popolnoma odvzame napetost tako igranju kot zgodbi, saj veš da se ti ne bo pripetilo nič slabega, to kaj boš pa počel v igri pa je vseeno, kar naredi igro še manj interaktivno. Škoda, ker je imela opcija igranja z Aidenom veliko potenciala… ki pa seveda ni niti malo izkoriščen. Kot sem že prej omenil, se tudi kot Aiden lahko le sprehajaš do vročih točk, kjer pritisneš tipko in se nekaj zgodi. Tistih par “puzzel” (če jim smem tako reči), ki jih je v igri, imajo zelo nesmiselne rešitve. Na primer, asasinirati moreš voditelja teroristov. Aiden ima možnost davljenja ljudi. Torej bi lahko preprosto letel tja in ga zadavil – ampak ne. Moreš zadaviti naključnega vojaka, da spusti svoje orožje, prevzeti vlogo drugega vojaka, ki pobere orožje, se sprehoditi do voditelja in postreljati celotno sobo. S čimer pritegneš pozornost celega mesta. Takšnih neumnosti še je polno čez celotno igro.
Torej zakaj ni to film? Zakaj se sploh morem mučiti s hojo to vročih točk? Iskreno, ne vem. Nikoli se nisem počutil tako pasivno v igri. Zanimajo me drugačne izkušnje, nič nimam proti interaktivni drami. Menim, da je Heavy Rain precej solidna igra, da ne omenjam The Walking Dead ali The Wolf Among Us. Beyond: Two Souls pa je zanimiva izkušnja, ampak kot igra se ne obnese s svojo obupno igralno platjo in tipične Hollywoodske zgodbe polno lukenj in nesmisla. Rešuje jo le nadpovprečna predstavitvena plat. Nakup priporočam le največjim oboževalcem Quantic Dreama, pa še to le takrat, ko bo cena 40 evrov manj.
Ocena: 50/100
Plus:
– predstavitev
Minus:
– slaba igralna plat
– igranje z Aidenom je neizkoriščeno
– slaba zgodba polna lukenj in nesmislov
– omejenost vsega
– brez izziva in napetosti
– ni povoda za ponovno igranje
Prijavi napako v članku