Najboljše igre, ki vam bodo pognale adrenalin po žilah

Nostalgija me je spodbudila, da sem pobrskal po preteklosti (in po spletu) in pripravil seznam borilnih iger, ki so po mojem mnenju najboljše vseh časov.

Od Brucea Leeja do prvih arkadnih avtomatov

Zgodovina borilnih iger se ni začela s Street Fighterjem, temveč v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so bili razvijalci močno pod vplivom borilnih filmov. Fascinantno je, kako so filmi, kot sta Game of Death (1972) z Bruceom Leejem in Enter the Dragon (1973), neposredno navdihnili strukturo borilnih iger, od zaporednega premagovanja šefov do mednarodnih turnirjev.   

Prva igra, ki je uvedla koncept borbe s pestmi, je bila Segina arkadna igra Heavyweight Champ iz leta 1976. Čeprav je bila črno-bela in se je danes spominjamo predvsem kot športne simulacije, je bila zelo pomembna za postavitev temeljev. Sledila je igra Warrior (1979), ki je kot ena prvih uporabila vektorsko grafiko in pogled od zgoraj za simulacijo dvobojev z meči. Vendar pa so bili to le zametki. Prava revolucija se je zgodila v osemdesetih letih z naslovi, kot je Karate Champ (1984), ki je v arkade prinesel disciplino karateja in potrebo po natančnem vnosu ukazov s krmilno palico.

Street Fighter II je fenomen, ki je zaznamoval generacijo

Če me vprašate, katera igra je v mojem otroštvu povzročila največje prepire pred zasloni, je to brez dvoma Street Fighter II: The World Warrior (1991). Ta igra ni bila le izboljšava svoje ne preveč priljubljene predhodnice iz leta 1987, temveč je postavila standarde, ki jih upoštevamo še danes. Capcom je z uvedbo osmih edinstvenih likov, od japonskega mojstra Ryuja do brazilske zveri Blanke, ustvaril ekosistem, kjer je vsak igralec lahko našel svoj borilni slog.

Inovacija, ki me še danes navdušuje, je bila uvedba sistema kombinacij (angl. combos), do katerega so razvijalci prišli po naključju. Med testiranjem naj bi opazili napako, ki je omogočala povezovanje udarcev hitreje, kot je bilo predvideno. Namesto da bi to popravili, so ugotovili, da to igri doda neverjetno globino. Do leta 1994 so različice te igre Capcomu prinesle več kot milijardo dolarjev prihodkov, kar je v tistem času (in tudi po današnjih standardih) veljalo za neverjeten uspeh.

Street Fighter III je (vsaj zame) vrhunec 2D animacije

Serija se je nadaljevala v smeri, ki je sprva marsikoga presenetila. Street Fighter III: 3rd Strike velja za sveti gral 2D borilnih iger. Moj spomin na igro je sicer zdaj že bežen, ampak zapomnil sem si, da sem bil takrat navdušen nad animacijami in nad samo grafiko. Dlje kot pišem ta članek, večjo željo imam, da si igro namestim na svoj računalnik. Če tudi vas mika, v Google vtipkajte »fightcade« in sledite navodilom za namestitev.

Zelo pomembna mehanika, ki loči igro 3rd Strike od ostalih, je obrambni sistem. Za razliko od blokiranja, kjer še vedno utrpite majhno škodo, pariranje (angl. parry) omogoča popolno izničenje napada, če si uspel premakniti krmilno palico ob pravem trenutku. Ni bilo težko, samo naštudirati si moral pravi ritem.

Po spletu še vedno kroži posnetek mojstra te tehnike. Na turnirju EVO 2004 sta se pomerila Daigo Umehara (Ken) in Justin Wong (Chun-Li). Justin je sprožil svoj super napad, ki bi mu prinesel zmago, a Daigo je pariral vseh 15 udarcev, skočil v zrak, pariral zadnji udarec in izvedel protinapad za zmago. Res neverjeten trenutek, ki ga v vseh teh letih nisem pozabil.

Mortal Kombat je zelo kmalu postal kulturna ikona

Medtem ko je Street Fighter stavil na barvito estetiko in tehnično globino, je leta 1992 v arkade pridrvel Mortal Kombat. Spomnim se šoka, ko sem prvič videl digitalizirane igralce namesto narisanih pikslov. In pa brutalne zaključne gibe (Fatalities). Če si jih znal izvesti, si bil med prijatelji legenda. Mislim, da je to tudi ena prvih iger, pri kateri si lahko odkril skrite like.

Zaradi te igre so v ameriškem kongresu leta 1993 potekala zaslišanja o nasilju v videoigrah, kar je neposredno privedlo do ustanovitve ESRB – sistema za starostno ocenjevanje iger. Ed Boon, eden od ustvarjalcev, je pojasnil, da Fatalities niso bili nikoli mišljeni resno, temveč kot spektakel, ki šokira in zabava.

Tekken: železna pest v 3D svetu

Sredi devetdesetih let se je fokus začel preusmerjati v tretjo dimenzijo. Namco je z igro Tekken (1994) predstavil sistem, kjer je vsak gumb na krmilniku nadzoroval eno okončino lika. To je bilo veliko bolj intuitivno od Capcomovega sistema treh pesti in treh brc. 

Serija Tekken je znana po svoji epski (in pogosto bizarni) sagi o družini Mishima. Heihachi, Kazuya in Jin so ujeti v neskončen cikel sovraštva, kjer očetje mečejo sinove v vulkane, sinovi pa se vračajo s hudičevimi geni (Devil Gene), da bi se maščevali. Tekken 3 (1998) ostaja ena od najbolje ocenjenih iger v zgodovini (Metascore 96), saj je prinesla izjemno globino gibanja in nabor ikoničnih likov.

SoulCalibur je začinil žanr z rezili

Če je bil Tekken kralj pesti, je bil SoulCalibur (1999) kralj rezil. Spomnim se, da sem jo igral pri prijatelju na konzoli Sega Dreamcast. Priznam, da sem se na začetku lovil s premikanjem, ker si prvič imel možnost, da se z likom premikaš v katerokoli smer okoli nasprotnika. Ampak ko si se navadil, si dojel, da je to le še ena mehanika, ki smo jo skozi leta dobili za poglobitev igranja.  

Igra je uvedla tudi koncept t. i. »forgiving buffering«, kar pomeni, da so lahko igralci vnesli ukaze za naslednjo potezo še preden se je prejšnja končala. To je igro naredilo dostopno za začetnike, hkrati pa neverjetno kompleksno za tiste, ki so obvladali Guard Impact oziroma sistem za odbijanje in preusmerjanje nasprotnikovih napadov.

Podcenjeni dragulji in kultne klasike, ki jih ne smete spregledati

Poleg velikih imen obstaja kopica borilnih iger, ki so v svojem času morda ostale spregledane, a so uvedle mehanike, ki so bile pred svojim časom.

Bushido Blade: en udarec te je lahko pokončal

Bushido Blade (izdan leta 1997 za PlayStation) je popolnoma zavrgel koncept merilnikov zdravja oziroma energije. Namesto da bi nasprotnika počasi izčrpavali, je bila igra usmerjena v realizem. En sam natančen udarec v glavo ali prsi je končal dvoboj. Spomnim se napetosti v teh dvobojih, kjer smo se z nasprotnikom le opazovali in menjali položaje (stances), vedoč, da bo prva napaka tudi zadnja.

Bloody Roar: spremenil si se lahko v zveri

Serija Bloody Roar je prinesla edinstven zasuk v 3D žanr. Vsak lik se je lahko med bojem spremenil v pol-človeka, pol-žival (volk, tiger, zajec ali celo kameleon). Ta preobrazba ni le spremenila vizualne podobe, temveč je liku podelila nove poteze, povečala njegovo moč in omogočila delno regeneracijo zdravja. Kljub temu, da je bila serija priljubljena v arkadah, je danes zaradi težav z avtorskimi pravicami na žalost skoraj pozabljena.

Power Stone: kaotična zabava v treh dimenzijah

Capcomov Power Stone za Dreamcast je bil predhodnik tega, kar danes poznamo pod imenom »party fighters«. Namesto fiksnega pogleda smo se prosto gibali po 3D okolju, v nasprotnike metali stole, nihali na lestencih in zbirali tri energetske kamne za preobrazbo v superobliko s spektakularnimi zaključnimi gibi. To je bil čisti kaos.

Primal Rage: si bil dinozaver ali opica?

Igra Primal Rage se je poigravala z idejo, da igramo kot ogromen dinozaver ali opica. Glavna nagrada za zmagovalca je bila Zemlja. Igra je bila za tiste čase osupljiva predvsem zaradi posebne animacije. Za dodatno zabavo so poskrbeli liki, ki so tekali po prizorišču in si jih lahko pojedel za obnavljanje energije.

King of Fighters in Garou: hit na vzhodu

Medtem ko je Capcom prevladoval na zahodu, je bilo na vzhodu in v Latinski Ameriki prava zvezda podjetje SNK. Njihova franšiza The King of Fighters (KOF) je uvedla koncept ekipnih bitk 3 proti 3. KOF ’98 še danes velja za vrhunec serije, saj ponuja popolnoma uravnotežen nabor likov in izjemno prefinjeno igranje.

Za marsikoga (osebno je nisem igral) je še boljša igra Garou: Mark of the Wolves (1999), ki je bila odgovor podjetja SNK na igro Street Fighter III. Uvedli so poseben sistem »Just Defend«, s katerim si v zadnjem trenutku lahko preusmeril udarce in si povrnil nekaj energije. Tudi animacije so bile dobro sprejete in mislim, da še danes obstaja skupnost privržencev te igre.

Borilne igre so preizkus karakterja

Pot borilnih iger je bila zelo dolga. Skoraj pet desetletij razvoja je za njimi in čeprav v zadnjih letih razvijalci niso toliko inovirali kot v zadnjih desetletjih prejšnjega tisočletja, so to še vedno igre, v katere lahko vložiš ogromno ur, ne da bi se jih naveličal. Zame so borilne igre preizkus karakterja – kako potrpežljiv si, koliko časa si pripravljen vložiti, da usvojiš vse trike različnih likov, kako hitro si sposoben razmišljati … Ali pa pač enostavno mlatiš tipke, dokler ti po naključju ne uspe izvesti trika. Tudi to je veljavna strategija, da po tesnem dvoboju prideš do napisa na zaslonu K.O.