Kako vzpostaviti podatkovno omrežje preko obstoječe električne napeljave?

Možnosti prenosa podatkov je več vrst, a le malokdo ob omembi tega pojma pomisli na prenos podatkov po električnem omrežju, t. i. powerline networking. Običajno uporabniki prenose podatkov opravljajo preko žičnega omrežja ethernet ali brezžičnega Wi-Fi. Kljub temu princip prenosa podatkov po električnem omrežju ni nov in ga ponekod uporabljajo tudi za prenose radijskih signalov. Je pa res, da je najmlajši od omenjenih, saj je nadzorno telo Homeplug Alliance prvi uradni standard sprejelo šele leta 2001. Prva generacija vmesnikov je prinašala precej skromne teoretične hitrosti prenosa do 14 Mb/s, druga je mejo s pomočjo čipov podjetja Intellon dvignila na sprejemljivejših 85 Mbit/s. Koncem leta 2005 je sledila naslednja generacija, podnaslovljena AV, ki je omogočala hitrosti do 200 Mb/s, s čimer je postala zanimivejša za širši krog uporabnikov. Trenutno pa se počasi že uveljavlja standard HomePNA 3.1, ki omogoča hitrosti do 320 Mb/s, kar naj bi bilo dovolj za prenos HDTV televizijskega signala.

Za koga in kdaj pa pridejo v poštev tovrstna omrežja? Predvsem takrat, ko v stanovanju ni napeljanega omrežnega kabla in ne želimo kaziti prostorov z nadometnimi inštalacijami in ko zaradi ovir na poti signala ni možen prenos podatkov preko sicer cenejših brezžičnih omrežij. V teh primerih je kot naročena obstoječa električna napeljava. Še posebej, če vemo, da je namestitev tovrstnega omrežja izredno enostavna. Vse kar moramo storiti je, da v vtičnico pri računalniku vtaknemo vmesnik, iz katerega potegnemo navadni mrežni kabel do mrežne kartice. Postopek nato ponovimo pri usmerniku ali drugi napravi oz. računalniku, ki ga želimo povezati. In to je to. Omrežje bi sedaj moralo že delovati, razen če je potrebno še dodatno nastaviti usmerjevalnik. Drugače pa je sam princip prenosa podatkov po tovrstnih omrežjih sila enostaven. Razpoložljivi frekvenčni spekter električnega omrežja se namreč razdeli na več nosilnih frekvenc po katerih naprave nato pošiljajo podatke. Če na določeni frekvenci pride do motenj, denimo v obliki šuma ali napetostnih sunkov, sistem preprosto preklopi na drugo.

Po trenutno aktualnem standardu AV je možno v eni hiši ali stanovanju priključiti do šestnajst vmesnikov powerline, kar bi za večino moralo več kot zadostovati. Vedeti pa moramo, da na tovrstna omrežja lahko precej slabo vpliva prisotnost močnega potrošnika električne energije v omrežju, saj takrat hitrosti prenosa zaradi šuma lahko drastično padejo. Prav tako ni možno povezovanje večih stanovanj, denimo dveh sosednjih, saj sporazumevanje deluje samo do glavne električne omarice z varovalkami. Po drugi strani pa so tovrstna omrežja tako že sama po sebi precej dobro zaščitena pred vdori, poleg tega pa novejše naprave omogočajo še dodatno 128 bitno kodiranje AES.

Kakšne pa so hitrosti tovrstnih omrežij v praksi? Pri trenutno aktualni generaciji naj bi bile te do 200 Mb/s, a v praksi tega žal še zdaleč ne dosegajo. Tako so hitrosti običajno okoli 30 Mb/s, v redkih primerih tja do 40 Mb/s. Kar pa je še vedno dovolj za predvajanje videa v ločljivosti 720p in za silo nekako tudi še filmov v ločljivosti 1080p. Čeprav, pri slednjih se v nekaterih primerih že znajo pojavljati manjše anomalije ali zatikanje slike. Moramo pa biti pozorni pri nakupu, da nas ne premamijo nizke cene starejših izvedenk, saj te navadno dosegajo le hitrosti od 8-10 Mb/s, kar še zdaleč ni dovolj za naprednejšo uporabo.

Cene novejših (in kvalitetnejših) vmesnikov se tako pričnejo pri okoli 60 EUR. Tako da pred nakupom velja razmisliti, ali je tovrstno omrežje edina rešitev. Je pa vsekakor priročno na večjih razdaljah, denimo v različnih nadstropjih stanovanjskih hiš, če tja brezžični signal ne seže, ne želimo pa napeljevati dolgih kablov.