Izšolan mizar, ki ni mizar, in odličen fotograf, ki pravzaprav ni fotograf

V skupnosti naravoslovnih fotografov, ki se jih drži vzdevek fotolovci, je Rok Štirn poznano ime. Preko svojih kanalov na socialnih omrežjih občinstvo, ki ga spremlja, redno razveseljuje z izjemnimi fotografijami iz živalskega sveta, skozi iskalo svojih Nikonov pa gleda tako tostran kot onkraj meja z živalskim in rastlinskim svetom zares bogate Slovenije.

Za izrazitega ljubitelja narave, kot je Rok, je Slovenija idealna domovina, vseeno pa mi takoj na začetku najinega srečanja malenkost razočaran zaupa, da mu je zaradi različnih razlogov odpadla želena »fotolovska« pot v tujino: »Ampak nič zato. Živim v Ljubljani, tu mi je prav fajn, in v eni uri sem lahko marsikje; šibam na Barje, na domače konce na Gorenjsko ali pa me objektiv potegne kam drugam. Pravzaprav imam idealno izhodišče.«

Fotolov je precej specifična zvrst fotografije, ki ni zahtevna zgolj zaradi praviloma drage fotografske opreme, pač pa tudi zato, ker je fotograf v naravnem okolju med živalmi v izrazito podrejenem položaju, vpliva lahko le na manjši del pogojev, ki jih potrebuje za uspešno fotografiranje. Treba je denimo poznati in spoštovati »gozdna pravila igre«, predvsem pa gozd razumeti, čutiti. »Večkrat me vprašajo, pa kako to najdeš, kako vidiš sovo nekaj deset metrov stran v krošnjah …

Vedno odvrnem, da je v gozdu treba biti pozoren; prisluhniti, gledati okrog sebe, ne pa lomastiti in se dreti. Sedi, umiri se, čakaj … in nekaj bo zagotovo ‘priletelo’ mimo.« V gozdu in nasploh v naravi se počuti nadvse domače, pred kratkim si je kupil celo visečo mrežo in ko mu zapaše, jo preprosto napne na primernem mestu ter v njej občasno tudi zadrema … »Pa živali so me vedno zanimale, nenazadnje živim skoraj v divjini in moj sosed je medved,« še doda Jezerjan.

Da mi ni uspelo pridobiti kaj prida informacij o njegovem delu, mu povem; ni to v precejšnji meri slabo za fotografa? Je zanj fotografija zgolj drag hobi? »Drži; nisem in se nimam za profi fotografa. Delam v družinskem podjetju in ja, fotografija je moj hobi. Brutalno drag hobi, če smem dodati,« se nasmeje. Izšolan mizar, ki ni mizar, in odličen fotograf, ki pravzaprav ni fotograf, kdo potemtakem je Rok Štirn?

»Sem … nekaj,« pravi smeje. »Reciva, da sem univerzalec. Ja, uporabljam profesionalno opremo, ki si jo želim, ker hočem doseči čim boljše rezultate in si jo v zadnjih letih lahko privoščim, opišem se pa vendarle kot ljubiteljski naravoslovni fotograf. Fotografija je zame sprostitev. Nisem več v divjini na Jezerskem, živim v bloku v prestolnici … glej, lahko bi visel v stanovanju pred TV-jem, gledal in poslušal takšne in drugačne neumnosti, tako pa po službi pridem domov in se spočijem prav s tem, da popokam foto stvari, grem na Barje in se vrnem v t’mi,« po gorenjsko zategne opis svojega povprečnega lepo zaključenega dne. To dojema kot svoje poslanstvo, ljudem želi pokazati, kaj vse imamo in kaj vse bomo v prihodnje izgubili, če ne bomo spremenili svoje miselnosti in ravnanj.

Doslej je ustvarjal pretežno s fotoaparati DSLR, pred leti z D7200, v zadnjem času predvsem z D500 – zaradi ergonomije, zanesljivega AF in formata DX, ki navidezno podaljšuje goriščnice, kar pri fotolovu vedno pride prav. Potem se je s fotoaparatom »spravil« nad sove, ene najbolj čuječih ptic ujed. Skozi daljše časovno obdobje namreč želi posneti dovolj materiala o različnih vrstah sov, čukov in skovikov, da bi ga zaključil v celoto v obliki dokumentarnega filma o sovah na Slovenskem. Pripravlja tako foto- kot videomaterial in sprejel je Nikonov izziv, da vse to posname z brezzrcalnimi fotoaparati – z Z 7II fotografije, z Z 6II pa videe.

»Jaz bi dal roko v ogenj za DSLR-fotoaparate, D500 se ne bom nikoli znebil, tudi zaklop bom dal menjati, če bo to potrebno. Vseeno pa ne morem prezreti nespornih prednosti, ki jih ponujajo brezzrcalci, čeprav me sprva niso prepričali. Pred leti sem nekaj preizkušal, pa sem bil razočaran … elektronska iskala preprosto niso bila v redu, prikaz barv je bil čisto mimo … mene pa že sončna očala z barvnimi odtenki motijo, in če kaj, se hočem pri fotografiranju zanašati na točnost videnega v iskalu.

Z-ja sta tu povsem drugačna, z iskalom EVF se res izkažeta. Pri fotografiranju sov je ob njihovem izjemnem sluhu popolnoma neslišen elektronski zaklop zares neverjetna prednost, pa še nekaj drugega je ključnega pomena. Namreč, ne samo, da je kritičen kakršenkoli hrup, tudi gibanje je problematično. Že odmik obraza nazaj od fotoaparata, da uspeš ogledati ustreznost nastalega posnetka je mnogokrat preveč, in s tem že razkriješ svojo prisotnost. Z brezzrcalcem pa fotografijo posnameš popolnoma neslišno in si nastale posnetke ogleduješ v elektronskem iskalu EVF absolutno nepremično, pa že tako ti pri nastavljanju parametrov bistveno pomaga t.i. princip WYSIWYG (kratica izraza, ki v prevodu pomeni kar vidiš, to dobiš, op. a.), ki vnaprej prikazuje pričakovani rezultat.«

Idealen fotoaparat seveda ne obstaja; če bi, bi vsi imeli enakega. »Ja, je izziv rokovati z Z 6II ali Z 7II z velikimi in težkimi objektivi, NIKKOR 400/2.8 spada med najtežje Nikonove objektive in za udobno večurno delo s tem objektivom na Z-jih preko adapterja FTZ je držalo preprosto preskromno,« priznava. Prav zato je fotoaparata uporabljal v kombinaciji z dodatnim baterijskim ročajem MB-N11, ki bistveno izboljša ergonomijo za delo z večjimi in težjimi objektivi, obenem pa omogoča uporabo druge baterije in v položaju vertikalnega fotografiranja podvaja še vse potrebne kontrole, vključno s sprožilcem. »Grip popolnoma spremeni zadeve, prsti precej manj trpijo in ni več problem fotografirati več ur,« še pravi.