Recenzija: Control – vrnitev očetov Maxa Payna

Remedy Entertainment velja za razvojno skupino, ki se kljub dobrim idejam in zanimivim scenarijem nekako ne uspe vrniti na pota stare slave. Slave, ki jim jo v začetku tretjega tisočletja prinesel strelski noir Max Payne. Po dolgem premoru so nato sicer na prodajne police poslali intenziven nadnaravni triler Alan Wake, ki pa sta ga malce nazaj držali enolična akcija ter takratnja ekskluzivnost za Xbox 360. Odpovedanemu nadaljevanju je nato sledil popolnoma nov naslov – Quantum Break, še ena Microsoftova ekskluziva, ki je požela bistveno bolj deljena mnenja. Sedaj pa se po letih bogatenja ponudbe Microsoftovih platform, Remedy vrača z dovršeno akcijsko izkušnjo, ki je poleg lastnikom zmogljivejših osebnih računalnikov in Xbox One končno spet dosegljiva tudi privržencem konzole PlayStation 4.

Čudne stvari
Kot smo od stvaritev finskih mojstrov suspenza že vajeni, tudi Control najbolj blesti v pripovedovanju zgodbe. Ta je od samega začetka ovita v skrivnost in v približno 10-urnem sprehodu skozi hodnike Zveznega urada za nadzor dodobra razburi domišljijo ljubiteljev nadnaravnih televizijskih vsebin, kot so: Stranger Things, Dark, Lost, The X-Files, Twin Peaks, Twilight Zone in podobnih.

Nova direktorica
Po kratki uvodni sekvenci igralci stopijo v čevlje na videz popolnoma običajne gospodične Jesse Faden, ki jo v iskanju pred 17 leti izginulega brata notranji glas pripelje do skrivnostnega nebotičnika, kjer se nahaja sedež Federal Bureau of Control. V njej se ukvarjajo s preiskovanjem paranormalnih pojavov, a kmalu po prihodu postane jasno, da je šlo nekaj hudo narobe. Zaposleno osebje, kar je sploh še ostalo od njega, govori v ugankah, po prostorih pustoši nadnaravna sila The Hiss, za nameček pa po obisku glavne pisarne Jesse iz nje odkoraka kot nova direktorica urada. Njena osrednja naloga tako postane, da z odstranjevanjem obsedenega osebja iz okuženih področij ponovno vzpostavi red v ustanovi in se obenem dokoplje do resnice o skrivnostnem izginotju brata Dylana.

Stare ideje
Pri tem ji je v uteho večnamenska pištola, ki se sčasoma lahko prelevi v šibrovko, SMG, ostrostrelsko puško in metalec raket. Družbo pa ji delajo še telekinetske sposobnosti, s katerimi Jesse nasprotnike lahko obmetava s predmeti, lebdi, napravi ščit in podobno. Ključna težava pri tem je, da bo nabor orožja in sposobnosti hitro znan tistim, ki so igrali Psi-Ops, Second Sight, Infamous in druge akcijske naslove te vrste. Ob precej enoličnih sovražnikih, kar so avtorjem mnogi očitali že pri Alan Wake, akcija tako skozi celotno izkušnjo ostane nekoliko suhoparna. Podobno pa velja tudi za uganke, saj so te večinoma rutinske in ne izkoristijo potenciala telekentskih moči glavne junakinje. Nekaj dinamičnosti so Remedy sicer poizkušali vpeljati z modifikacijami in nadgradnjami opreme, a ker nasprotniki konkretnejši izziv začnejo predstavljati šele v drugi polovici igre, se temeljitejše eksperimentiranje z njimi zdi bolj kot ne potrata časa.

Naslednji korak v evoluciji grafike

Control je trenutno ena redkih iger, ki podpira naslednjo veliko stvar v računalniški grafiki – sledenje žarkov oziroma “ray tracing”. Gre za napredno tehniko upodabljanja, kateri so kos le najzmogljivejši sistemi z ustrezno grafično kartico. Lastniki konzol se bodo tako morali zadovoljiti z nekoliko manj osupljivo različico, ki pa vseeno izgleda privlačno in občasno navduši z zares spektakularnimi vizualnimi učinki.

Svoboda gibanja
Za razliko od Remedyjevih prejšnjih projektov, Control ni sestavljen iz niza linearnih stopenj, temveč je v resnici “metroidvania”, ki deluje po principu Resident Evil 2. Žal pa ni tako izpiljena kot letošnja predelava Capcomove klasike, saj jo poleg igralnostne neizvirnosti pesti tudi nekaj tehničnih težav na konzolah. Te so še posebej prisotne na osnovnih modelih PlayStation 4 ter Xbox One in se kažejo predvsem v obliki resnih padcih sličic na sekundo in počasnemu nalaganju določenih tekstur. A igro je kljub omenjenim spodrsljajem precej lahko priporočiti ljubiteljem dobre fantastike, saj ustvarjalci pri Remedy Entertainment ponovno dokazujejo, da imajo izreden občutek za pripovedovanje domiselnih nadnaravnih zgodb. Škoda le, da pri igralnosti ne uspejo več najti prave formule za uspeh.

Povzetek:

+ mikavna zgodba
+ osupljivi vizualni učinki
+ napeto vzdušje
+ prijetna dolžina

+ nekaj impresivnih kulis

– premalo raznoliki sovražniki
– generična orožja in sposobnosti
– tehnične težave na konzolah

Ocena: 7/10