Z decilitrom goriva do Lunine orbite
Strokovnjakom iz Politehničnega inštituta v Lausanni (EPFL – École Polytechnique Federal de Lausanne) je uspelo dokončati prvi prototip ultrakompaktnega ionskega motorja namenjenega nanosatelitom, ki bodo drastično zmanjšali stroške raziskav vesolja. Motor je namenjen novi generaciji “nanosatelitov”, ki bodo merili zgolj od 10 x 10 x 10 cm do 10 x 10 x 30 cm in bodo opremljeni z vsemi potrebnimi senzorji za raziskovanje Lunine in Marsove orbite. Prototip motorja skupaj z gorivom in vso potrebno elektroniko tehta zgolj 200 gramov. Glede na to, da so trenutni nanosateliti brez pogona in vezani na svojo orbito, bo to prvikrat, da bodo takšni sateliti postali povsem samostojni. Ionski motorji kot gorivo koristijo ionsko tekočino – kemično spojino, ki ne izgoreva v motorju, temveč je hkrati tudi elektrolitska raztopina. Namesto izgorevanja, gorivo v obliki pozitivnih in negativnih ionov iz motorja izstopa skozi majhne šobe.
Pred miniaturnimi silicijevimi šobami, ki jih je kar 1000 na kvadratni centimeter in spominjajo na nalivna peresa, elektroda na 1000 voltih izloči ione, nakar tako pospešene delce spušča v atmosfero, s čimer se dobi učinek reaktivnega motorja. S takšnim sistemom lahko nanosateliti po šestih mesecih iz začetne hitrosti 24.000 km/h pospešijo na 42.000 km/h, z drugimi besedami povedano za pospešek od 0 do 100 km/h potrebujejo 77 ur. Za doseg lunine orbite bi kilogramski nanosatelit potreboval približno šest mesecev potovanja, pri čemer bi porabil zgolj 100 ml ionske tekočine. Za napajanje elektrode v motorju uporabljajo sončne celice, ki zagotavljajo do 4000 voltov električne napetosti.
Prijavi napako v članku