Cinematična streljačina The Order 1886

Leta 2013 sem ves vzhičen gledal E3 in videl napovednik za Order 1886. Sicer ni bil videti kot nič igralnega, le neinteraktiven filmček, ampak me je vseeno pritegnil. Videl sem odlično ustvarjeno atmosferično mesto, v katerem se nekakšni posebni vojaki pod imenom The Order bojujejo proti volkodlakom s »steampunk« orožjem. Pravkar sem naštel vse svoje najljubše stvari, ki bi jih rad videl več v igrah.

Nato sem naslednje leto končno videl igralni posnetek. Ampak se ni veliko razlikoval, saj je bil komajda interaktiven. Videl sem minutni filmček, nato par sekund hoje po hodniku, spet filmček, kratek in tipičen tretjeosebni »cover shooter« spopad in nato filmček QTE (quick time event). Vse navdušenje je popolnoma umrlo in vsak nadaljnji video je potrdil, kakšne vrste igra bo Order 1886. Takšna, ki jo delajo ljudje, ki so jezni, ker se niso mogli prebiti v filmsko industrijo in hočejo iz videoiger, tega edinstvenega medija za prikazovanje interaktivnih zgodb, narediti filme. Oziroma cinematične izkušnje, kjer več polagajo na videz, zgodbo in igralce kot pa na samo igranje. Fuj!

No, ko sem po kakšnih petih, šestih uricah igro končal, sem bil ravnodušen. Polovico igre zremo v neinteraktivne filmčke, ki se jih ne da preskočiti, polovica igre pa je nenavdihnjena, izjemno povprečna streljačina. Takšna, kot smo jo igrali deset let nazaj, in ne prinese nič novega, takšna, kot smo je že vsi naveličani. Greš po hodniku, prideš v malce večji prostor, kjer je veliko objektov, za katerimi se lahko skrivaš, nato se streljaš deset minut do naslednjega filmčka. Umetna pamet je popolnoma neumna in ne zna storiti ničesar, zato te konstanto obkroža ogromno sovražnikov, da naredi igro vsaj kanček zahtevno. Dvakrat v igri celo vihtiš orožje, ki je zabavno in unikatno, a to ne odtehta preostalih treh uric povprečnega streljanja. Kaj pa volkodlaki? Z njimi se spopadeš celih štirikrat, od tega sta dva boja skorajda popolnoma QTE. Preostanek igre pa je občasno sprehajanje po hodnikih in opazovanje objektov kot v igri LA Noire. Nekajkrat se celo oprimeš kakšnega zida in splezaš po njem ali opraviš mini igro, da odpreš kakšna vrata.

Še eno razočaranje je statičnost okolja, kar v letu 2015, na naslednjih generacijskih napravah, ni več sprejemljivo. Večina objektov je pribitih na tla, uničiš lahko le objekte, ki so točno določeni za to, ne pa drugih (na primer lesenih objektov). Ne moreš odpirati določenih vrat, preden ti igra tega ne dovoli, oziroma jih odpre tvoj kamerad. Pot skozi stopnje je popolnoma linearna, včasih sploh ne moreš tekati ali streljati, razen če ti to igra eksplicitno dovoli. Igra mnogokrat jemlje nadzor nad likom, s čimer uniči tempo. In še več stvari bi se našlo.

Moram pa pohvaliti vse umetnike, ki so igro delali. Videz igre je fenomenalen – mogoče ne tako s tehničnega vidika, čeprav je tudi to videti dobro, ampak bolj zaradi umetniškega stila. Mislim, da je ena izmed najlepših iger, ki sem jih kdaj izkusil, saj je vse skladno, od likov prek okolja in atmosfere do glasbe, vse deluje skupaj in ustvari fantastično predstavitev. Rad bi še enkrat izpostavil atmosfero, ki je odlična, in res bi rad videl še kaj več iz tega sveta. Res ne morem prehvaliti videza.

Ampak to je to. Tudi zgodba razočara, saj je povprečen, klišejev poln poleten akcijski film, ki je sicer solidno napisan v primerjavi s preostalimi igrami, ampak vseeno nič posebnega, glede na to, da so vanjo vložili toliko dela. V celotni igri se ne zgodi ravno nič pretresljivega, liki so tudi tipični, ko se pa končno nekaj zgodi, pa je igre konec.

V letu 2015 res pričakujem nekaj napredka. Igre so svoj medij, kjer lahko povemo zgodbe na edinstven način, ne da sledimo oziroma kopiramo filme. Igre morajo ubrati drugo, svojo pot, drugače ni smiselno, da jih sploh izdelujemo. Order 1886 je sicer vizualno odličen, a igralno je popolnoma povprečna, včasih celo nazadnjaška igra, ki je po vrhu še kratka. Za polno ceno je definitivno ne priporočam, če pa jo res hočete izkusiti, si jo kupite čez par tednov, ko bo cena nedvomno padla pod dvajset evrov.

Ocena: 50/100

Plusi:

– lep videz,

– atmosfera,

– občasno celo zabavna zaradi dveh unikatnih orožij.

Minusi:

– povprečno »cover based« igranje,

– povprečna zgodba,

– statičnost okolja,

– polna sekvenc QTE,

– kratka dolžina, pa še polovica celote so filmčki.