Mahir Hodžić: UI pospešuje varnostne procese, vendar mora odgovornost ostati na človeku

Mahir Hodžić je strokovnjak za varnost z več kot 20-letnimi izkušnjami v javnem in zasebnem sektorju. Kot lastnik podjetja Global Security, ki izdaja strokovno revijo in portal a&s Adria ter mednarodno medijsko platformo a&s Middle East, aktivno prispeva k informiranju, izobraževanju in povezovanju strokovnjakov znotraj varnostne industrije.

Hodžić je predsednik organizacijskega odbora Adria Security Summita, največjega dogodka varnostne industrije v jugovzhodni Evropi, ter predsednik organizacijskega odbora novoustanovljenega Bulgarian Security Summita. Prek medijskih, poslovnih in konferenčnih platform, ki jih vodi, že dve desetletji spremlja razvoj sektorja, povezuje njegove ključne deležnike ter odpira pomembna vprašanja o prihodnosti varnosti.

V intervjuju govori o spremembah, ki jih prinaša umetna inteligenca, praktični uporabi rešitev UI, tveganjih avtomatiziranega odločanja, pomenu izobraževanja in razvoju novih kompetenc. Dotakne se tudi pripravljenosti podjetij in institucij v regiji na odgovorno uporabo novih tehnologij ter vloge summitov v Zagrebu in Sofiji pri nadaljnjem povezovanju in razvoju regionalne varnostne industrije.

Kako bi opisali trenutno stanje varnostne industrije in katere spremembe danes najbolj vplivajo na način, kako podjetja in institucije upravljajo varnost?

Varnostna industrija je danes izjemno dinamična in se spreminja praktično iz dneva v dan. Hkrati se razvijajo tehnologije, spreminjajo se varnostne grožnje, naraščajo pričakovanja uporabnikov in uvajajo nove regulativne zahteve. Zato morajo biti vsi, ki delujejo v tem sektorju, pripravljeni na nenehno učenje, spremljanje trendov in izboljševanje lastnih procesov. Posebej pomembne so študije primerov in izmenjava izkušenj iz dejanskih projektov, saj nam pokažejo, kaj v praksi resnično deluje in kaj je treba spremeniti.

Posebej opazno je zbliževanje fizične in kibernetske varnosti. Danes ni več dovolj, da ločeno varujemo objekte, omrežja in podatke, temveč je treba tveganja upravljati celovito. Kibernetska varnost je postala ena ključnih prednostnih nalog institucij in podjetij, saj je neposredno povezana z neprekinjenim poslovanjem, ugledom, zaupanjem uporabnikov in delovanjem kritičnih procesov.

Umetna inteligenca vse močneje vstopa v varnostne sisteme. Kje danes vidite njeno največjo praktično vrednost?

Največjo praktično vrednost umetne inteligence vidim v njeni sposobnosti, da ogromne količine podatkov hitro pretvori v uporabne informacije in opozorila. Pri videonadzoru lahko UI prepozna neobičajno vedenje, zmanjša število lažnih alarmov in pomaga pri zgodnjem zaznavanju incidentov. V kibernetski varnosti pospešuje zaznavanje phishinga, poskusov vdorov in anomalij v vedenju uporabnikov.

Posebej pomembna je avtomatizacija rutinskih analiz, saj varnostnim strokovnjakom pušča več časa za ocenjevanje tveganj in sprejemanje odločitev. UI torej ne bi smela nadomestiti človeka, temveč mu omogočiti hitrejše in natančnejše odzivanje. Njena največja vrednost ni samo v naprednejši tehnologiji, ampak v prehodu z naknadnega odzivanja na proaktivno prepoznavanje in preprečevanje groženj.

Poleg priložnosti UI vzbuja tudi določene pomisleke. Katera so največja tveganja njene uporabe v varnostnem sektorju in kako zagotoviti odgovorno upravljanje, transparentnost ter človeški nadzor nad avtomatiziranimi odločitvami?

Največja tveganja so napačne ali pristranske ocene, pomanjkljiva transparentnost glede načina, kako je sistem prišel do zaključka, ogrožanje zasebnosti ter možnost manipulacije podatkov in samega modela UI. V varnostnem sektorju ima lahko že ena napačna identifikacija ali nekritično zanašanje na avtomatizirano priporočilo resne posledice.

Zato je treba UI uporabljati kot podporo in ne kot nadomestilo za odgovorno človeško odločanje. Organizacije morajo jasno opredeliti, kje se UI uporablja, na katerih podatkih deluje in kdo je odgovoren za rezultat. Potrebni so redno testiranje, vodenje evidenc odločitev, neodvisno preverjanje, zaščita podatkov ter možnost, da pooblaščena oseba avtomatizirano odločitev ustavi ali razveljavi. Zlasti pri odločitvah, ki vplivajo na pravice, varnost ali zasebnost ljudi, mora zadnja beseda ostati človeku.

Kako pripravljena so podjetja in institucije v regiji, da UI uporabljajo kot orodje za izboljšanje poslovnih in varnostnih procesov in ne zgolj kot novo tehnologijo, ki jo je treba kupiti?

Pripravljenost je neenakomerna. V regiji obstajajo podjetja, ki UI že uspešno uporabljajo za analizo podatkov, videonadzor, avtomatizacijo in kibernetsko varnost, vendar precejšnje število organizacij k njej še vedno pristopa predvsem kot k tehnologiji, ki jo je treba kupiti.

Poseben izziv za institucije predstavljajo podedovani sistemi, razdrobljeni podatki ter počasnejši postopki nabave in odobritve, zato mora biti uvajanje rešitev UI postopno in dobro načrtovano.

UI ne more odpraviti slabo definiranega procesa. Njegove pomanjkljivosti lahko samo hitreje ponavlja. Zato je treba najprej določiti konkreten poslovni ali varnostni problem, zagotoviti kakovostne podatke, določiti odgovorne osebe in postaviti merljive cilje. Nato je treba UI preizkusiti v omejenem procesu, spremljati rezultate in šele zatem širiti njeno uporabo.

Najbolje pripravljene bodo organizacije, ki bodo hkrati vlagale v tehnologijo, izobraževanje zaposlenih in odgovorno upravljanje sprememb.

Kakšno vlogo imata izobraževanje in razvoj novih kompetenc v tem procesu? Ali lahko UI hkrati pospeši usposabljanje strokovnjakov in pomaga industriji pri pomanjkanju kvalificiranega kadra?

Izobraževanje je ključno, saj se tehnologija danes spreminja hitreje kot formalni izobraževalni programi. Strokovnjakom enkratno šolanje ni več dovolj; potrebno je nenehno izpopolnjevanje s praktičnimi usposabljanji, simulacijami incidentov, študijami primerov in izmenjavo izkušenj.

UI lahko ta proces občutno pospeši. Usposabljanje lahko prilagodi ravni znanja posameznika, ustvarja realistične scenarije, pomaga pri analizi incidentov in naredi strokovno dokumentacijo dostopnejšo. Hkrati avtomatizacija rutinskih nalog izkušenim strokovnjakom omogoča, da se posvetijo zahtevnejšim ocenam in mentoriranju mlajših sodelavcev.

Vendar UI sama po sebi ne bo rešila pomanjkanja kadra. Težavo lahko omili in poveča produktivnost, ne more pa nadomestiti človeških izkušenj, kritičnega razmišljanja in odgovornosti.

Adria Security Summit letos prihaja v Zagreb, Sofija pa bo gostila prvo izdajo Bulgarian Security Summita. Kaj ta dogodka prinašata regionalni varnostni industriji in kakšno vlogo lahko imata pri njenem povezovanju in nadaljnjem razvoju?

Adria Security Summit je že vrsto let osrednje zbirališče varnostne industrije jugovzhodne Evrope. S prihodom v Zagreb nadaljujemo njegov regionalni značaj ter na enem mestu združujemo proizvajalce, sistemske integratorje, distributerje, institucije, končne uporabnike in strokovnjake iz različnih držav. Zagreb kot eno najpomembnejših poslovnih in prometnih središč v regiji ponuja dobro priložnost za povezovanje trgov Evropske unije z državami jugovzhodne Evrope.

Bulgarian Security Summit predstavlja naslednji korak pri razvoju tega regionalnega ekosistema. Bolgarija ima razvito tržišče, močna specializirana podjetja in pomemben geografski položaj, vendar ji je manjkala specializirana mednarodna platforma, ki bi povezovala vse segmente varnostne industrije. Skupaj s partnerjem, Nacionalnim združenjem podjetij za industrijsko varnost (NAFTSO), želimo domačim podjetjem omogočiti večjo mednarodno prepoznavnost, globalnim in regionalnim proizvajalcem pa olajšati dostop do bolgarskega trga.

Vrednost obeh dogodkov ni zgolj v predstavitvi novih izdelkov. Njuna pomembnejša vloga je v izmenjavi znanja, predstavitvi izkušenj iz dejanskih projektov in odpiranju dialoga. Udeleženci lahko prek konferenčnega programa in B2B-srečanj hkrati spoznajo nove rešitve, poiščejo poslovne partnerje in se pogovorijo z ljudmi, ki sprejemajo odločitve.

Današnje varnostne grožnje ne poznajo državnih meja, zato tudi odziv industrije ne more ostati zaprt znotraj posameznih trgov. Naš cilj je, da oba summita postaneta mesti, kjer se ne bo zgolj govorilo o trendih, temveč se bodo izmenjevale praktične izkušnje, vzpostavljala partnerstva in dogovarjali projekti, ki lahko izboljšajo varnost celotne regije.