Je gaming postal luksuz?

Zdaj smo že v tretjem valu podražitev računalniške opreme v zadnjih 5 letih. Kdaj si bomo lahko spočili, oddahnili in odšli v trgovino ali na splet in po normalnih cenah kupili računalnik ali konzolo? Očitno še kar nekaj časa ne, kajti proizvajalci še vedno dražijo svoje izdelke. ASUS je pred kratkim napovedal kar 30-% dvig za večino portfelja.

Še pred dobrim letom sem šel lahko na mindfactory.com, izbral čisto solidne komponente za dobrih 1000 € in sem vedel, da bom lahko sestavil računalnik, ki mi bo zdržal vsaj 6 let, mogoče še več, če ne bi hotel loviti najnovejših tehnologij in najvišjih ločljivosti pri čisto vsaki igri. Danes ko gledam isto košarico, se mi zdi, da bi potreboval potrošniški kredit, samo da kupim dve palici RAM-a.

Ne bom rekel, da je bil gaming vedno najbolj dostopen hobi. Vseeno si moral kupiti računalnik ali konzolo in nato še posamične igre (razen če pluješ po sedmih morjih s prevezo) ali pa naročnine. Nikoli pa ni bil tako izven dosega rok. Danes lahko samo upaš, da dobiš od starejšega brata računalnik ali pa nek rabljen prenosnik, ki lahko igra nove igre pri nižji ločljivosti. Prihranil si boš veliko muk in denarja.

Ko opazujem cene komponent, ki rastejo hitreje kot moj seznam nepreigranih iger na Steamu, se ne morem upreti vprašanju, koliko danes dejansko stane, da si lahko gamer?

Koliko nas stane digitalni užitek?

Za ta članek sem sestavil čisto spodoben računalnik in pogledal tudi, koliko bi prihranil, če bi izbral konzolo.

Če želiš v letu 2026 in naprej igrati AAA igre v spodobni ločljivosti (kar je zame 1440p, ampak prebavim tudi 1080p), pozabi na proračun pod 1000 €. Solidna grafična kartica srednjega razreda, ki bi jo pred petimi leti dobili za 350 €, danes stane krepko čez 600 €. Mogoče ste si zdaj rekli, kaj pa Intel grafične kartice? Dobiš jo lahko za dobrih 300 €. Nimam nič proti modri ekipi, ampak res nočem kupiti grafične kartice, ki mi na dan izida ne dovoli igrati na primer igre Crimson Desert. Ne da je to krivda Intela, ampak vseeno dobiš grenak priokus.

Konzole so sicer »cenejša« pot, a z nedavnimi podražitvami in pomanjkanjem zalog (zaradi česar cveti trg preprodajalcev) tudi PS5 Pro ali Xbox nista več mačji kašelj. Za PS6 in novi Xbox se že govori, da bi lahko prišla s ceno okoli 1000 €. Tudi Steam Machine, za katerega še vedno ne vemo, kdaj bo prišel na prodajne police, bo po vsej verjetnosti prebil mejo 1000 €, čeprav je njegova misija pripeljati SteamOS v vsako dnevno sobo. S tako ceno nisem prepričan, da mu bo to uspelo.

Nova normala je 80 € za eno igro

Še pred kratkim smo vihali nosove nad 70 €, danes pa je standardna cena za »premium« igro (ki se je večkrat izkazala za površno zmešnjavo) v letu 2026 že 70–80 €. Če želiš tisto famozno Gold, Deluxe, Ultimate, Collector’s Edition verzijo, ki ti omogoči igranje nekaj dni pred drugimi (kar je postalo najbolj umazan trik industrije) in poleg dobiš še nekaj drobnarij, se hitro znajdeš pri trimestni številki.

Najemamo, ne lastimo si

Game Pass, PS Plus, Ubisoft+, EA Play … če želiš imeti dostop do knjižnice iger, ne da bi za vsako posebej prodal ledvico, pristaneš na naročniški model. Vendar tudi te niso več 10 € na mesec. Za kakovosten paket danes odšteješ med 20 € in 30 € mesečno. Morda se sliši malo, a ko to sešteješ na letni ravni, ugotoviš, da plačuješ davek, ki se nikoli ne konča.

Ne omenjaj mikrotransakcij in plačevanje kostumov

Game Pass, Battle Pass in vsi kozmetični dodatki so še en strošek. Vsakič ko vidim nekaj novega v trgovini Apex Legends, se vprašam, kdo to sploh kupi. Je res pomembno, kaj nosi tvoj lik, ki ga niti ne vidiš? Potem pa vidim zaslužek podjetja na račun mikrotransakcij in samo kimam z glavo.

Še »najcenejši« del vsega je periferija. Dobro miško, tipkovnico in slušalke lahko dobiš za vse skupaj okoli 150 €, celo manj, če ti je vseeno, ali je tipkovnica mehanska ali membranska, ali ima miška 40.000 DPI ali ne …

Umetna inteligenca nam izpred nosa izmika komponente

Tukaj pa zgodba postane zares zanimiva in za nas, gamerje, precej boleča. Če bi moral s prstom pokazati na glavnega krivca za to, da so komponente postale dragulji, bi brez oklevanja pokazal na umetno inteligenco.

Trenutno se nahajamo v obdobju, ki je že dobil svoj vzdevek – RAMageddon. Podatkovni centri za UI dobesedno požirajo vse, kar pride iz tovarn polprevodnikov. In ugani kaj? Ti centri potrebujejo natanko tisto, kar potrebujemo mi: RAM in ogromne količine SSD-jev.

Proizvajalci komponent so pragmatični. Zakaj bi prodajali RAM palice Petru za majhno maržo, če pa lahko celotno mesečno proizvodnjo prodajo Googlu, Microsoftu ali Nvidii po trikratni ceni? Rezultat je srhljiv. RAM se je od avgusta lani podražil za 3x ali 4x, SSD-ji še niso tako eksplodirali, ampak to je le še vprašanje časa. Zanimivo je, da danes večkrat naletim na že sestavljene računalnike po nižji ceni, kot pa če bi sam sestavil računalnik. Ne spomnim se, kdaj je bilo nazadnje tako. Mogoče med korono.

»Gaming plačuje ceno UI revolucije« … To je najboljši citat, ki sem ga našel za trenutni kaos. Vsakič, ko ChatGPT in Gemini generirata sliko ali izbruhata, kot temu jaz rečem, mavrico besed, nekje v ozadju trpi zaloga komponent, ki bi sicer lahko pristala v tvojem novem računalniku.

Več denarja, več težav

Gaming industrija se sooča z lastno krizo identitete. Razvoj AAA igre redno presega 200 ali celo 300 milijonov evrov. To so proračuni, ki bi osramotili marsikateri hollywoodski blockbuster.

Gre za začaran krog. Razvoj je drag. Igre vsebujejo fotorealistično grafiko, neskončne svetove, zato stroški produkcije lahko hitro letijo v nebo. Ker igra stane 200 milijonov, si založnik ne upa eksperimentirati. Da bi povrnili investicijo, založniki v igre tlačijo vse možne načine za dodaten zaslužek, med samo produkcijo pa iščejo bližnjice, kako igro čim hitreje spraviti na trg.

Ironično je, da smo kljub rekordnim prihodkom industrije v zadnjem letu videli več tisoč odpuščanj v podjetjih, kot sta EA in Epic Games. Podjetja so postala ujetniki lastne rasti. Igre so postale dražje za razvijati, zato so dražje za igrati, hkrati pa so studii pod nenehnim pritiskom delničarjev, naj režejo stroške. Rezultat? Plačujemo več za izdelke, ki so pogosto manj inovativni in polni pasti za dodaten zaslužek.

Zapravi 500 € in igraj vse na medium

To sem nekoč svetoval vsakemu, ki se je šele spoznaval z računalnikom. Tistim, ki so sploh želeli čisto enostavno uporabniško izkušnjo, pa sem svetoval nakup konzole, večinoma PlayStation zaradi boljših iger.

Danes tega ne morem več reči. Če gledam prenosnike za 500 €, dobim nekaj obnovljenega ali pa nekaj s strojno opremo, ki ne bo dolgo zdržala naporov današnjih iger. Pa ne mislim, da bo računalnik pokleknil, samo zelo hitro boš pristal na najnižjih nastavitvah.

Sestavljanje računalnika za takšen denar je nemogoče, razen če zadaneš v terno na trgu rabljene opreme. Drugače za ta denar dobiš RAM in mogoče še osnovno ploščo.

Analitiki, vključno z Gartnerjem, celo napovedujejo, da bo »budget« razred izginil do 2028. Upam, da se to ne bo uresničilo, ampak glede na trenutno stanje, je to čisto mogoče.

Zanimivo pa je, da se stanje pri višjih proračunih, ni posebej spremenilo. Tisti, ki so že pred tem lahko plačali 4000 € za najboljši računalnik, bodo po vsej verjetnosti plačali tudi 5000 € ali več. Nižje po lestvici pa bodo uporabniki kmalu prisiljeni razmisliti o igrah v oblaku ali pa se zadovoljiti s starejšo strojno opremo, ki s težavo poganja današnje igre.

Bodo igre čez deset let le še zabava za elito?

Vprašanje ni več, ali si gamer. To smo danes praktično vsi, od tistih na telefonih do tistih z VR očali. Pravo vprašanje je, koliko si pripravljen plačati za to?

A morda ni vse tako črno. Morda nas bo ta draga realnost prisilila, da bomo bolj cenili tisto, kar imamo. Da bomo končno preigrali tistih 200 iger, ki nam ležijo v knjižnici, namesto da nenehno lovimo najnovejšo igračo. Ker na koncu dneva, ko ugasnejo vse luči in se na zaslonu prikaže naslov igre, ni pomembno, koliko je stal tvoj RAM. Pomembno je le, ali te je zgodba posrkala vase.