3 nove igre za PS, med drugim FIFA, ki je zdaj EA FC 24

EA FC 24

FIFA se je torej po, uf, skoraj tridesetih letih upokojila in prišel je EA Sports FC 24, ves svetleč in s slavo okinčan. No ja, kdor misli, da gre za povsem novo igro, se seveda moti, saj je ime vse, kar se je bistvenega spremenilo. Osrednji način v EA FC 24 je tako kot v Fifi Ultimate Team, se pravi odpiranje navideznih vrečkic z navideznimi kartami, na katerih so odtisnjene slike resničnih nogometašev, te pa nato uporabiš kot člane lastne ekipe. Nekateri v ta način zmečejo na desettisoče evrov, saj so možnosti, da odpreš redkega žogobrcarja, namenoma presneto majhne. Res pa je, da se lahko klicu tega načina upreš in proti računalniku, fizično prisotnemu nasprotniku ali spletni srenji uporabiš enega od sedemsto klubov v več kot tridesetih ligah, kar pomeni več kot 19.000 igralcev. V ozadju odlične grafike tiktaka dvoje naprednih tehnologij: ena je HyperMotion, ki skrbi za kar najbolj realistično premikanje igralcev, ne le posamično, ampak tudi v interakciji z drugimi na igrišču, za kar so pri EA-ju v računalnik prenesli ogromno tekem. Tudi ženskih, saj se ženski fuzbal vedno bolj uveljavlja in je prisoten tudi v EA Sports FC 24. Druga tehnologija pa je PlayStyles, ki skrbi za izražanje lastnosti posamičnih nogometašev in nogometašic. Skratka, nogometne zabave po upokojitvi imena FIFA ne bo zmanjkalo.

Lies of P

Dark Souls je predrugačil igričarsko krajino in uvedel nov žanr: soulslike, torej igre, podobne Dark Souls. Odtlej v raznoraznih okolicah v pogledu od zadaj, včasih pa tudi prvoosebno, iz ptičje perspektive ali v pogledu od strani, strežemo sovražnikom po življenju in raziskujemo svet, ko pa umremo, se preselimo na nazadnje obiskano nadzorno točko, medtem ko sovražniki oživijo. To lahko sprožimo tudi sami, če nam je do tega. Za soulslike so značilne tudi minimalistične zgodbe, ki jih razvozlavamo z opazovanjem prizorišč, in visoka zahtevnost. Vse to obkljuka Lies of P, najnovejši soulslike, ki si za junaka vzame kar slovitega literarnega junaka Ostržka. P je začetnica njegovega imena Pinocchio, saj izvira iz povesti italijanskega pisca Carla Collodija. Kot vemo, se je oživljeni lutki Ostržku ob laganju podaljšal leseni nos, laže pa tudi Ostržek v igri. Tu namesto lesena postane robotska lutka, ki se potika po antiutopičnemu mestu Krat, v katerem so se njemu podobni avtomati uprli ljudem, ter se bojuje z mutiranimi prebivalci in drugimi pošastmi. Prav bojevanje je srčika igre, pa ne le zato, ker je treba paziti praktično na vsak premik in udarec, ampak tudi zaradi tega, ker je mogoče orožja prilagajati. Na več mestih v zgodbi pa lahko z odločitvami vplivamo na njen potek.

Payday 3

Ameriški filmi, ki jih – sploh s prihodom televizije prek internetne povezave – goltamo kot hamburgerje priročne oblike, pogosto prikazujejo bančne rope. Če sodobne ZDA gledamo kot podaljšek divjega zahoda, na katerem je bilo – spet po filmih sodeč – precej vsakdanje, da so zlikovci prigalopirali v mesto, oropali banko ter pobrali šila in kopita, se temu ne gre niti najmanj čuditi. Tako kot ne priljubljenosti serije Payday, sodelovalnih prvoosebnih streljank, v katerih najpogosteje s prijatelji ali pa z naključnimi ljudmi sodelujemo pri ropu bank. Tretji del se namesto v Washingtonu D.C. odvija v New Yorku, kar pomeni nove lokacije in nove grožnje, seveda pa tudi nove priložnosti za velik izkupiček. Znova je treba biti natančen pri streljanju, ko/če do njega pride (in seveda gre redkokdaj brez, kajti kakšen je film, ekhm, igra o vznemirljivem ropanju bank brez vznemirjenja?), vendar pa ni nujno, da oponašamo samomorilske norce. Lahko se navsezadnje plazimo naokrog, pustimo talce pri miru ali jih uporabimo kot žive ščite, uporabimo smrtonosne ali gumijaste naboje … Z udejstvovanjem odklepamo novo opremo in orožja ter prejemamo nove veščine, ki nam pridejo prav pri organizaciji in izvajanju ropov. Ter seveda maske z najrazličnejšimi motivi. Brez njih v filmih – in Paydayu – ne gre.