Zakaj smo ljudje obsedeni s fotografiranjem hrane?

Verjetno ste se že znašli v situaciji, ko ste sedeli za mizo pri večerji v restavraciji in je nekdo iz žepa potegnil telefon (mogoče celo vsi) in začel slikati hrano. Naslednji korak je seveda deljenje teh fotografij na družbenih omrežjih, vendar še prej sledi urejanje fotografije. Izbira filtra, izbira pravega teksta ob fotografiji in šele na to sledijo “ključniki” (“hashtagi”). Ko sliko objavimo, pogosto ugotovimo, da smo nekje zgrešili, da nam nekaj manjka. Potem sliko urejamo in upamo, da nihče ne opazi spremembe. Šele potem v roke vzamemo vilico in začnemo jesti.

Medtem, ko nekateri menijo, da je objavljanje fotografij na družbenih omrežjih izkaz narcizma, avtorica knjige “Memes to Movements“, An Xiao Mina, trdi, da je praksa deljenja fotografij hrane povezana s tradicijo izpred stoletij. “Mislim, da je pomembno, da fotografije razumemo ne samo kot dokumentacijo, temveč tudi kot način diskurza”. “Hrana je ena najbolj družabnih stvari, ki je skupna vsem ljudem – priprava hrane, prezentacija hrane, uživanje hrane – to so zelo kulturne in družbene aktivnosti, ki jih po navadi delamo v krogu družine ali sorodnikov”, je še dodala.

Hrana je že od nekdaj bila nekaj zelo človeškega. Deljenje hrane v tem arhivskem smislu sega vsaj 40.000 let nazaj, do stenskih poslikav v paleolitski dobi. Rimljani, Egipčani in Maji so vsi dokumentirali hrano, ki so jo jedli, včasih pa so dokumentirali celo način priprave hrane. Renesansa in zgodnji impresionisti so največ časa posvečali slikanju hrane v skledah ali na velikih mizah. Interese v umetnost hrane je samo še dodatno rasel z modernimi umetninami avtorjev kot je Andy Warhol, ki je iskal inspiracijo na najbolj nenavadnih mestih.

V modernem smislu je trend dokumentiranja hrane povezan z dvema pomembnima trenutkoma

Prvi je seveda vseprisotnost pametnih telefonov. Najbolj ironično je to, da je ista naprava, ki smo jo nekoč kupili za to, da smo se lahko pogovarjali, danes uporabljena za to, da se lahko izognemo pogovoru. Nekoč smo morda preko telefona govorili o tem, kaj smo jedli, danes preprosto poslikamo jed in dodamo nekaj smeškov.

Vse to je še zelo “mlado”, kajti prve solidne kamere pametnih telefonov so prisotne šele od leta 2000. Prva kvalitetna kamera je bila Nokiina 5 MP kamera N95. Takrat je bilo posneti fotografijo samo polovica posla, medtem ko je bilo deljenje te fotografije pravi izziv.

Velik preskok je pomenilo leto 2010, ko je izšel Instagram. Do takrat je večina nas že imela solidno kamero na pametnem telefonu, dovolj hitro internetno povezavo z nalaganje naših izdelkov in mesto, ki je bilo idealno za objavo fotografij. Na začetku seveda še ni bilo posebnih filtrov in ostalih efektov, vendar je prihod Instagrama dejansko pomenil začetek moderne fotografije hrane kot jo poznamo danes.

Leta 2013 so uporabniki Instagrama uporabili #food približno 800.000 krat. Samo pet let pozneje je številka narasla na 306 milijonov – ali kar 840.000 fotografij na dan.

Pomemben korak pa se je začel že leta 1997. Takrat je svet spoznal Six Degrees in posledično tudi prve zametke družbenih omrežij kot jih poznamo danes. Družbena omrežja in njihov vzpon so še kako pomembna, vendar ne zaradi razloga, ki je najbolj očiten. Že res, da je Six Degrees pripeljal do družbenih omrežij kot so kasnejši Myspace, Facebook in ostali, vendar je bil v resnici Twitter tisti, ki je sprožil največje premike. S Twitterjem so se poslovili dolgi nepregledni blog zapisi iz začetka tisočletja, prišli pa so hipni 140-znakovni zapisi, katere so uporabniki zelo hitro vzeli za svoje.

Od tam naprej so ostali akterji premikali meje samo še naprej. Nove platforme kot so Instagram, Pinterest in Snapchat so poskrbele, da je uporaba besede postala popolnoma nerelevantna. Prvič se je zgodilo, da je uporaba besede postala opcijska.

S to spremembo je prišla ta želja po deljenju in kazanju namesto govorjenju. Prvič v zgodovini smo zaživeli v javnosti. Ne samo s prijatelji in družino, temveč smo se mnogi začeli povezovati s popolnimi neznanci po celem svetu. Na spletu smo našli skupine ljudi z istimi interesi, in tisto kar je najbolj pomembno, začeli smo projecirati sliko življenja, ki mogoče v celoti ni v skladu s tem, kar smo dejansko živeli.

Kaj pravi stroka?

Glede na ugotovitve raziskovalke Alexande Boutopoulou z Univerze v Sheffieldu, so implikacije na tem področju enormne.

Boutopouloujeva, ki se ukvarja s področjem hrane, kulture in Instagrama, pravi, da so družbena omrežja, kot je recimo Instagram, revolucionarno vplivala na to, kako dojemamo hrano, kako na njo gledamo in kako jo konec koncev uživamo. “Tradicionalen ‘one-way act’, torej uživanje hrane, je postal interaktiven proces, in uporabniki družbenih omrežij trenutno igrajo ključno vlogo pri tem, kako je zgodba sploh zgrajena”, je povedala Boutopouloujeva.

Karen Freberg, profesorica strateškega komuniciranja na Univerzi v Louisvillu. gleda na ta preskok kot na naravno progresijo: “Menim, da smo vsi ljudje naravni pripovedovalci zgodb in si enostavno želimo, da ljudje vidijo, kaj počnemo”. Poleg tega ugotavlja, da ljudje potrebujemo potrditev s strani ostalih, v ozir pa je potrebno vzeti še vrednote. “Število komentarjev, všečkov in ostalih ‘spletnih’ enot vodi naše obnašanje. Želimo si potrditve s strani skupnosti”, je še dodala.

Za nekatere bi lahko rekli, da je deljenje fotografij hrane nek pristop k dokumentaciji bogate družbene in kulturne tradicije, ki obkroža hrano. Za druge je to zgolj orodje, ki ga uporabljajo, da privabijo všečke in nove sledilce. Ljudje smo po naravi nagnjeni k temu, da arhiviramo zgodbe in delimo zgodovino. Hrana je, kot smo do sedaj zagotovo pokazali, zelo pomemben del naše zgodovine, kajti med seboj povezuje ne samo naše prve prednike, temveč vse ljudi, ki smo kadarkoli živeli na tem planetu.

Torej, zakaj smo ljudje obsedeni z deljenjem fotografij hrane? Ker je to nekaj povsem človeškega in v našem DNK. Hrana nas povezuje, ne glede na to, da gre tukaj zgolj za fotografije na družbenih omrežjih. Ali pa smo pač narcisi.