Za delovanje aplikacije #OstaniZdrav bo morda potreben dostop do lokacijskih storitev

Google namreč za vse tovrstne aplikacije, tudi v tujini, uporablja aplikacijski programski vmesnik, imenovan “Exposure Notification API”, ki omogoča pravilno delovanje le-teh aplikacij. Vmesnik pa za pravilno delovanje aplikacije za spremljanje okužbe z novim koronavirusom potrebuje, poleg dostopa do Bluetootha tudi dostop do lokacijskih storitev, saj le tako aplikacija še natančneje izračuna razdaljo med telefonoma.

Google sicer že dela na tem, da bi potrebo po lokaciji uporabnika v novejši različici APIja izklopili, vendar za sedaj le-ta zahteva še ostaja.

Kljub temu, da sama aplikacija potrebuje dostop do lokacije, ti podatki niso na voljo razvijalcem aplikacije, kar pomeni, da je vaša zasebnost še vedno zagotovljena, samo oddaljenost med telefonoma je natančeneje izračunana.

Za sedaj so razvijalci potrdili, da aplikacija ne potrebuje dostopa do lokacijskih storitev, kar lahko uporabnik sam preveri med nastavitvami naprave, bolj izkušen uporabnik pa lahko to preveri tudi v javno objavljeni izvorni kodi na priljubljenem portalu GitHub.

Zanimiv pa je še podatek, da naša različica aplikacije deluje in podpira tudi tuje jezike, med katere sodijo še Angleščina, Italijanščina in Madžarščina. Jezik aplikacije se samodejno prilagaja nastavljenemu jeziku v sami napravi. To namreč omogoča, da tudi turisti in obmejni prebivalci lahko uporabljajo našo aplikacijo v svojem jeziku.

Vsi uporabniki se lahko za pomoč pri uporabi obrnejo na brezplačno telefonsko številko 080 17 87, ali na 01 478 75 57. Prav tako je mogoče vprašanja nasloviti na e-poštni naslov ekc@gov.si. Več o sami aplikaciji pa na povezavi -> https://www.gov.si/teme/koronavirus-sars-cov-2/mobilna-aplikacija-ostanizdrav/

Kako aplikacija sploh deluje?

V sami aplikaciji se na vsakih 24 ur ustvari naključni ključ oziroma TEK – Temporary Exposure Key. Ta se v sami napravi hrani 14 dni, kolikor je tudi inkubacijska doba novega koronavirusa. Aplikacija nato vsakih 15 minut ustvari novo oddajno kodo oziroma RPI (Rolliing Proximity Identifyer), katera se nato izmenja z drugimi uporabniki v bližini s pomočjo tehnologije bluetooth. Ta oddajna koda se hrani samo v napravi.

Po 14. dneh se vse shranjene kode iz naprave izbrišejo samodejno. Če uporabnik v tem času ni potrdil okužbe z koronavirusom, potem tudi virusa nima. 14. dni je namreč inkubacijska doba koronavirusa, zato je po tem času hranjenje podatkov brezpredmetno.

V primeru, da se uporabnik okuži, mu epidemiolog posreduje 10-mestno naključno kodo oziroma TAN, katero vnese v samo aplikacijo in s tem potrdi svojo okužbo. Veljavnost kode je 1 uro, zato jo mora uporabnik vpisati v tem času, sicer je neveljavna. Po vnosu naključne kode, mora uporabnik potrditi soglasje, da potrjuje, da aplikacija lahko obvesti vse ostale uporabnike, s katerimi je uporabnik bil v stiku, tako da posreduje vse prejete kode v tistem dnevu na strežnik.

Ta koda namreč ni identifikacijska številka, temveč je potrebna, da se pri uporabniku aplikacije okužba potrdi, da ne bi prišlo do zlorab.

Aplikacija nato tistim uporabnikom, ki so bili v stiku z okuženo osebo, pošlje obvestilo, naj se samoizlirajo in naj opazujejo svoje simptome. Vsi podatki so izmenjani anonimno in s pomočjo naključno ustvarjenih ključev, kar onemogoča identifikacijo uporabnika.

Pri NIJZ so tudi pojasnili, da tem osebam ne bo odrejena karantena niti ne bo zahtevano testiranje, saj nihče ne bo vedel, kdo je bil v stiku z okuženo osebo, bo pa vsekakor priporočljiva samoizolacija in opazovanje simptomov.