Udarna sila Comandosa

Plazeča, zahrbtna in miselna igra Comandos nam je skozi leta prinesla mnogo taktičnih različic v zadnjem desetletju. Z uporabo sposobnosti majhne skupine mož, je bilo potrebno premagati raznovrstne zapletene naloge v drugi svetovni vojni, kljub mnogim izometričnim izzivom, ki so bili težki za obvladovanje. Kakorkoli že, vse skupaj predstavlja lažje zaplete v primerjavi, kako predelati realnočasno strategijo v prvoosebno igro. Je pa res, da to deluje v Strike Force. Slednja 3D reinkarnacija na osnovi vojaškega voda nam predstavi tri karakterje, ki so poznani že iz predhodnikov. Tu imamo ostrostrelca, vohuna in zeleno baretko. Vsak izmed teh je sedaj lahko voden v prvi osebi in ima svoje dobre strani. Odveč je govoriti, da morajo biti njihove osebne sposobnosti pravilno uporabljene s strani igralca igre, da premagajo vse ovire in naloge. Vohun je tisti, ki se skriva večino svojega časa, vendar nekaj prikritosti oziroma skrivanja vsebujejo tudi drugi karakterji. Seveda v nekaterih primerih postreli nekaj nacistov, v končni fazi je pa še vedno prikrivanje. Vohun lahko uporabi obleko nacistov in se vtihotapi v njihov tabor, pri tem veliko pomeni kakšen čin ima trenutna uniforma. Višji ko ima čin, kasneje ga odkrijejo. Naj lažji način za pridobitev uniforme je prikrita usmrtitev s pripravo za zadušitev žrtve, ki je izvedena v popolni tišini. Če pa ne gre drugače, je na voljo kovanec za preusmeritev pozornosti, medtem lahko opravi svojo nalogo. Ostrostrelec se zanaša tudi na prikritost, opremljen je z noži za tiho usmrtitev. To pomeni, da lahko pride varno do mesta od koder bo lahko varno izvršil svojo nalogo. Ostrostrelec lahko tudi zajame sapo za lažje in bolj natančno merjenje strela, pri tem pa lahko ustreli po dva nacista v liniji na enkrat z enim nabojem. Zelena baretka je vedno na tleh in ubija kot ameriški heroj in s tem včasih popolnoma izprazni nabojnike svojega strelnega orožja. Na srečo lahko uporablja po dve orožji na enkrat in tako podvoji število ustreljenih. V Strike force je mnogo trenutkov, ko je potrebno pobiti veliko število sovražnikov, za kar odlično poskrbi Zelena baretka. Najtežje je seveda združiti vse tri karakterje v enem samem nivoju. Medtem ko vse igramo posamezno, se kmalu naučimo preklapljati med tremi in reševati probleme spotoma. En sam problem je pri prikrivanju, saj sovražnik potrebuje samo nekaj pik skritega komandosa razkritih, da začne streljati vse povprek. Skupina škatel, postavljenih v vrsto, ni vedno dovolj, samo majhna razpoka med slednjimi povzroči, da nas sovražnik opazi. Tu so tudi nekatere nepravilnosti pri različnih izzivih. Medtem ko je uvodni nivo zasnovan za počasno igro, ki ponuja zadovoljivo količino akcije, je takoj zatem bojišče preplavljeno z zmedeno, neučinkovito in zapleteno bitko, ki nima prav veliko smisla in je zelo nerodna za premostitev. Da nadležnost pride tako zgodaj, je zelo razočarajoče.