Slovenski znanstveniki stopili na prste tatovom in ponarejevalcem
Živimo v času in prostoru, v katerem se tatovi in ponarejevalci rastejo kot gobe po dežju in se počitjo odlično. Razvoj tehnologije jim pri tem obilno pomaga na eni strani, na drugi strani pa jim lahko s pomočjo tehnologije tudi stopimo na prste. Z novo metodo za izdelavo unikatnih vzorcev, pri razvoju katere so sodelovali tudi slovenski znanstveniki, smo nepridipravom vsaj korak bližje.
Dandanašnji, sicer ravno zaradi rapidno naraščujočega števila poskusov goljufij, že poznamo ogromno možnosti identifikacije tako ljudi kot predmetov. Sistema za prepoznavanje prstnih odtisov in vzorca očesne šarenice sta med najbolj aktualnimi, pa vendar nobena od teh strategij ni 100-odstotno varna.
V zadnjem času se zato močno povečuje zanimanje za umetno izdelane identifikacijske objekte, ki bi imeli lastnosti biometričnih sistemov. Tovrstni objekti pa so lahko komercialno zanimivi le, če je njihova proizvodna cena relativno nizka. Opisane zahteve so vodile do vpeljave pojma tako imenovanih »fizično neponovljivih funkcij« (angleško Physical Unclonable Functions oz. PUFs). To so objekti, ki se na unikaten način odzivajo na izbrane zunanje pogoje. Najdemo jih denimo na mikročipih, kjer zagotavljajo, da elektronske komponente, ki se nahajajo v različnih čipovjih, izvirajo od avtoriziranega proizvajalca. Takšnim identifikatorji torej temeljijo na elektromagnetnem odzivu. Mnogo redkeje srečamo optične identifikatorje. Takšne, ki jih odčitavamo s pomočjo videokamer ob predpisanih pogojih osvetljevanja.
Skupina znanstvenikov in fizikov pa je pred kratkim predlagala še eno, povsem novo vrsto identifikatorjev, ki slonijo na nenavadnih optičnih lastnostih kapljic tekočih kristalov. Podobnih kristalov, kot jih najdemo v LCD napravah, le da prvi povzročajo bleščeče odboje svetlobe, podobno kot pavje perje. Ker je kapljice tekočega kristala mogoče sestaviti v različne naključne razporeditve, vsaj odboj svetlobe pa je izredno zapleten, so naključni tudi barvni vzorci, ki jih te razporeditve ustvarjajo. Tako je nalepko praktično nemogoče kopirati. Raziskovalci so ob tem opisali tudi razvoj metode, ki zagotavlja ustrezno robustnost sistema, a je po drugi strani še vedno tako krhek, da se pri poskusu kopiranja poškoduje in postane popolnoma neuporaben.
K odkritju so spet prispevali tudi v svetu čedalje bolj priznani slovenski znanstveniki. V raziskavi je namreč sodelovala profesorica Irena Drevenšek-Olenik z Univerze v Ljubljani in Istituta Jožef Stefan v Ljubljani.
Prijavi napako v članku