Rogue Legacy – Igra Polna Smrti

21_slika1

Zvrst “roguelike-ov”, na katero so v novi generaciji konzol kar pozabili, kmalu prihaja nazaj v modo. Dobili smo igre tipa The Binding of Isaac, Dungeons of Dredmor in zdaj še Rogue Legacy. Za roguelike igre je značilna visoka, če si neizkušen, skoraj nemogoča težavnost, naključno generiranje stopenj ter “perma death”, kar pomeni da je smrt dokončna. Nič nadaljevalnih točk, nič shranjevanja – ko umreš, se generirajo nove stopnje. Nekaterim to ni všeč, nekateri pa marajo neskončno igralnost, saj vsakič doživiš nekaj novega.

Te stvari so značilne tudi za Rogue Legacy. Čez labirintast grad ter njegovo okolico napredujemo skozi množico raznolikih sovražnikov in pasti. Cilj igre je, da porazimo štiri poglavarje, ki varujejo eno izmed okolic (notranjost gradu, gozd, nekakšno podstrešje ter klet). Teh se lahko lotiš po želji, ampak so določene stopnje na začetku zelo, zelo težke. Ti pa vrnejo več zlata, ki ga dobiš, ko ubiješ sovražnika ali zlomiš določene objekte. Zlato potrebuješ za nakup nove opreme, ki da nove sposobnosti (naprimer dvojni skok, obnavljanje zdravja, hitrejše premikanje) ter nadgradnjo gradu, kateri zviša statistike (zdravje, oklep, moč napada) in odklene več razredov, ki se prav tako razlikujejo. Nekateri so hitrejši, nekateri ti dajo več zlata, nekateri lahko uporabljajo ščit ali več magij, tako da si lahko izbereš tistega, ki najbolj ustreza tvojemu načinu igranja.

Prve minute igre preživiš v zmedi, saj igra ne pojasni veliko in umiraš vsakih pet sekund. Nato te igra vrže nazaj v glavni meni, kjer lahko izbiraš s kom boš igral naslednjo rundo. Na voljo imaš tri potomce tvojega prejšnjega junaka, vsak ima drugačno statistiko, razred in negativno lastnost. Med te spadajo barvna slepota, slabovidnost ali… konstanto prdenje, kar pomeni da so ene bolj nadležne od drugih. Takšne stvari privedejo do dilem že preden začneš igrati, saj ima mogoče potomec, ki ti najbolj ustreza, zelo motečo slabo lastnost, zato moraš dobro premisliti če boš raje izbral koga drugega s katerim mogoče ne boš tako uspešen.

Gledano s stališča igralca je to dobro in slabo. Včasih mi je igra ponujala junake, ki mi sploh niso ustrezali, zato sem se raje kar na začetku ubil in vzel nekoga, s katerim sem dejansko imel možnost premagati šefa ali vsaj nabrati dovolj zlata da si lahko nekaj odklenem. Vso zlato, ki ga nabereš med eno rundo, izgubiš, ko začneš znova, saj ga moraš predati preden spet vstopiš v grad. Zato so začetne ure malce dolgočasne, ker si popolnoma nebogljen proti številnim, močnim sovražnikom, ki te ubijejo že z enim ali dvema udarcema. Zanimivo postane komaj čez nekaj rund, ko si ravno dovolj močen in tudi izkušen da prilezeš do prvega šefa… ki te takoj pokonča. Skozi igro srečaš tudi določene like, ki ti ponudijo mini igre, kjer lahko pridobiš (ter tudi izgubiš) več zlata, kar razbije monotonost konstantne ogroženosti.

Igra ima dovolj vsebine da te zabava za debelih dvajset ur, kar je veliko, glede na to da jo dobiš za drobiž. Vseeno pa me ni enako zasvojila kot druge igre tega tipa, na primer Binding of Isaac, in ima nekaj težav, ki ti priskutijo igranje.

Ocena: 7.8/10

Plus: