Recenzija: Superhot: Mind Control Delete

Štiri leta so za razvoj razširitve precej dolga doba, a toliko časa je v izdelavi tičal Mind Control Delete – prvi dodatek za inovativno streljačino Superhot. Ta je luč sveta ugledala februarja 2016 na osebnih računalnikih, malo kasneje še na konzolah, vmes pa dobila tudi povsem ločeno izkušnjo za navidezno resničnost. Igra je navdušila z izvrstnim konceptom, prijetnim minimalističnim slogom ter zabavno igralnostjo, a pustila nekoliko grenak priokus s kratko dolžino kampanje. Skozi 34 nivojev, ki v povprečju niso bili daljši od minute realnega časa, se je bilo namreč možno prebiti v slabih dveh urah. Za samostojni dodatek Mind Control Delete so ustvarjalci pri Superhot Team obljubljali bistveno daljšo kampanjo in pridih proceduralne generacije, ki naj bi poskrbel za večjo vrednost ponovnega igranja. Pa je to dovolj, da neodvisna uspešnica po letih premora igralce privabi nazaj?

Ponudba, ki se ji je težko upreti
Poljska razvojna ekipa da že takoj po zagonu dodatka vedeti, da Mind Control Delete ne prinaša zaključka, temveč “zgolj” več nesmiselnega ubijanja. In kdor kaj več niti ni pričakoval, najverjetneje ne bo razočaran. Dodatek, ki je mimogrede popolnoma brezplačen, če ste izvirno igro kupili pred njegovim izidom (16.7.2020), ostaja zvest inovativni formuli, doda pa ravno dovolj novosti, da izkušnja deluje sveže.

Počasi se daleč pride

Superhot: Mind Control Delete tako vnovič temelji na ideji, da čas teče le, ko se premikamo. Pri tem je mišljeno premikanje naprej, nazaj in vstran, streljanje ter pobiranje orožij, ne pa tudi merjenje oziroma premikanje glave. Gre za fantastičen koncept, ki štiri leta kasneje še vedno ostaja zabaven in zasvojljiv, razlika pa leži v kampanji. Medtem ko se je izvirni Superhot opiral na vnaprej začrtano enoigralsko kampanjo, ki se je hkrati poigravala z igralčevo percepcijo, se Mind Control Delete zgleduje po “roguelite” streljankah in stvari ob vsakem igranju malce premeša. Toda kot običajno je proceduralna generacija tudi tu dvorezen meč.

Krhki rdeči možiclji
Izkušnja je tokrat razdeljena v nize nepovezanih stopenj, ki se naključno izberejo iz nabora svežih lokacij, kot so: zapor, mrtvašnica, kazino, laboratorij, telovadnica in drugi. Pri tem pa se naključno določi tudi začetna pozicija igralca, lokacije nasprotnikov in izbira nadgradnje, po kateri igralec lahko poseže med posameznimi stopnjami (večje število življenj, hitrejše premikanje, več streliva …). Nasprotniki so ponovno rdeče obarvane silhuete, ki se ob zadetku raztreščijo na koščke kot T-1000 v Terminator 2, le da se tokrat pojavljajo v več različicah. Nekateri so rdeči vred z orožjem, kar pomeni, da jim puške ali palice ni možno izbiti iz rok, drugi pa so skoraj povsem posiveli in imajo navadno le eno rdečo okončino, ki predstavlja edino šibko točko. Na žalost za napredovanje tokrat ni potrebno pokončati vseh nasprotnikov v posameznem nivoju, temveč le zahtevano število, kar poskrbi za obilo antiklimatičnih zaključkov. Včasih denimo že pripravljate načrt, kako se boste lotili naslednjega sovražnika, igra pa vas “predčasno” pošlje v naslednjo stopnjo, ker ste že izpolnili zahtevan pogoj.

Če ste izvirni Superhot kupili pred 16. julijem, se Mind Control Delete zastonj vsekakor splača preigrati, v nasprotnem primeru pa je smiselno počakati na žepu bolj prijazno ceno.

Povzetek:

+ Brezplačen za lastnike izvirnika
+ Še vedno vrhunska igralnost
+ Nekaj zanimivih novosti
+ Nova orožja in lokacije

– … ki pa se dokaj hitro pričnejo ponavljati
– Antiklimatični zaključki stopenj

Ocena: 7/10