Recenzija: Journey to the Savage Planet – prikupna vesoljska odiseja

Ob vseh ultra-nasilnih streljačinah, post-apokaliptičnih akcijskih avanturah in psiholoških srhljivkah, se zdi, da je “mainstream” igričarska industrija postala preveč resna in zagrenjena. Dolgo je že tega, ko nam je LucasArts risal nasmehe na obraz s simpatičnimi pustolovščinami. Zato pa v teh časih na srečo znajo biti bolj duhoviti neodvisni razvijalci z igrami Overcooked, Slime Rancher in podobnimi. Zdaj pa se je na nebu precej neopazno pojavila nova zvezda z imenom Journey to the Savage Planet, ki igralce popelje v sproščen nezemeljski svet.

Med zvezde
V poplavi vesoljskih odisejad, ki jih je sprožil grob pristanek No Man’s Sky leta 2016, Journey to the Savage Planet na papirju med vso ponudbo sicer ne izgleda pretirano izvirno. Igralec v vlogi enega od kandidatov vesoljskega programa za odkrivanje naseljivih planetov prispe na planet AR-Y 26, ki se kmalu izkaže za bistveno obetavnejšega, kot so kazale predhodne raziskave. A igra da nemudoma po zagonu kampanje vedeti, da to ne bo še ena temačna vizija konca življenja na Zemlji, marveč razigrana pustolovščina z močnimi elementi satire.

Mali prikupni divjaki

Toda AR-Y 26 kakopak že ima svoje prebivalce. Ti pridejo v vseh oblikah in barvah; eni ob stiku eksplodirajo, drugi se ob smrti razcepijo na dvoje, spet nekateri v glavnem poskakujejo sem in tja ter vas s simpatičnimi pogledi preizkušajo, če imate srce, da jim izstrelite naboj med njihove prikupne velike oči. Razen trdovratnejših primerkov in šefov so pravzaprav bolj nadloga, kot konkretna nevarnost – sploh, ker ima igralec na voljo nešteto življenj … em, klonov. In ker akcija v igri nikoli zares ne zacveti, se zdi, da bi izkušnja bila še bolj zabavna z manj streljanja.

Manj je več

Zato pa Journey to the Savage Planet bistveno bolj navduši, ko je čas za raziskovanje planeta, nabiranje surovin in odkrivanje skrivnosti. Pri tem je v veliko pomoč skener, s katerim hitro in enostavno analizirate ključne objekte, ki bodisi priskrbijo zdravje ali enega od materialov, potrebnih za ustvarjanje nadgradenj opreme s 3D tiskalnikom na ladji. Na srečo vse skupaj nikoli ne postane pretirano kompleksno ali konfuzno, kar bo še posebej razveselilo tiste, ki bi se čez igro radi podali z manj izkušenim soigralcem.

Korak naprej, dva nazaj

To pa ne pomeni, da igra na trenutke ni naravnost frustrirajoča. Četudi je težavnost uravnovešena tako za enoigralski kot kooperativni način, se skozi približno 10-urno izkušnjo pojavi kar nekaj nadležnih mehanik. Ker je pištola edino orožje v igri, se je pri premagovanju določenih sovražnikov in ovir treba posluževati alternativnih pripomočkov. To so nezemeljske granate, iztrebki, kroglice kisline in drugi, ki niso dosegljivi na vseh območjih. Zato se je po njih konstantno treba vračati skozi “metroidvanijski” svet in upati, da nabrane zaloge ne poidejo še pred prihodom na prvotno zastavljen cilj. Podobno je z nadgrajevanjem opreme in orožja, ki zahteva vračanje na ladjo, kar sicer sovpada s kontekstom, saj se le tam nahaja 3D tiskalnik, a vseeno je hoje po istih poteh kar precej. Hvala znanosti za teleportiranje!

Journey to the Savage Planet v sebi skriva dovolj potenciala, da bi lahko bil še boljši, kot je. A kljub določenim manjšim kiksom velja pohvaliti delo mlade razvojne ekipe, ki si je v resen in nasilen žanr drznila vnesti nekaj še kako potrebne potrebne svežine in humorja.

Povzetek:

+ barvita grafika
+ humor, ki ga med streljačinami tako zelo primanjkuje
+ domiselni nasprotniki
+ zabavna tako solo kot v dvoje

+ prijetno ploščadanje

– pomanjkanje ustreznih resursov na določenih mestih
– dokaj nerazburljiva akcija

Ocena: 7/10