Recenzija: Genesis Alpha One

Neodvisni razvijalci vztrajno gradijo vesoljske simulacije v upanju, da bi potešili željo po idilični vesoljski odisejadi, kakršno so si po obljubah Hello Games v mislih naslikali znanstveno-fantastični entuziasti. Številni poskusi so se izjalovili, drugi so še v razvoju, peščica pa jih je bilo celo uspešnih. Za eno bolj posrečenih izkušenj prav gotovo velja The Solus Project, ki se je iz sivega povprečja izvlekla s premišljeno grajeno okolico in močnim poudarkom na zgodbi.

Ni vizualni presežek, izgleda pa povsem solidno
Genesis Alpha One, debitantski projekt podjetja Radiation Blue, je njeno pravo nasprotje. Gre za proceduralno generirano izkušnjo, pri kateri je zgodba postavljena na stranski tir, za nameček pa še ambiciozno združuje prvoosebno streljanje s strateškim grajenjem vesoljske ladje. Seveda ne smemo pozabiti, da prvoosebne neodvisnice pogosto pestijo tudi resne tehnične težave. Marsikdo še danes obžaluje zapravljena dva desetaka za proceduralno generirano polomijo Strafe, ki je bila na konzolah ob izidu praktično neigralna. Teh težav Genesis Alpha One na srečo nima. Stvar res ni vizualni presežek, izgleda pa povsem solidno in, kar je še pomembneje, deluje brez drastičnih padcev sličic na sekundo. Drugačna zgodba je z zvokom, ki je komaj zadovoljiv, toda vsaj glasovno igranje vedno ostane nekaj nivojev nad poraznim govorom iz Dead Effect.

Kot omenjeno, vas igra postavi v proceduralno generiran svet. Svet na robu obupa. Podobno kot v filmu Interstellar, se tudi tukaj človeštvu na Zemlji izteka čas, zato različne korporacije v vesolje pošiljajo skupine astronavtov, da bi se dokopali do ustreznih surovin in planetov z ugodnimi pogoji za življenje. Član takšne posadke ste tudi vi, randomiziran poveljnik vesoljske ladje, ki po protokolih projekta Genesis pluje skozi galaksijo Alpha One. Na tej točki igra predstavi razmeroma pregleden in enostaven urejevalnik vesoljske ladje, s katerim v stilu Doomovega SnapMapa pripenjate in uničujete module za ekosistem, kloniranje, skladiščenje, obrambo, zdravstveno oskrbo in še marsikaj. Vse to ustvarjate z materiali, ki jih pridobivate med obiskovanjem prenekaterih planetov in s črpanjem razbitin, tavajočih po vesolju. Prav tu pa se pojavi prva šibka točka igre.

Igra utegne biti precej težka in razvlečena

Marsikateremu ljubitelju tovrstnih izkušenj ravno raziskovanje planetov predstavlja največji izziv, žal pa so tu prav vsi podobno pusti kot v No Man’s Sky, povrh vsega pa je še gibanje po njih izredno omejeno. Tako se zdi, da igra svoje čare v glavnem iztroši že v prvi uri – vsaj, kar se obiskovanja novih svetov tiče. Gradnja ladje in upravljanje posadke na srečo hitro postaneta kompleksnejša in težavnejša. Potrebno je paziti na zdravje klonov, neprekinjeno povezavo med moduli, zadostno količino energije in prostora za shranjevanje, vseskozi pa je dobro biti na preži za nepričakovanimi obiski nezemljanov. V nasprotnem primeru se vaša vesoljska odiseja kaj kmalu zaključi z napisom “Game Over” in s poročilom o neuspehu. To pa je nekako še največji problem igre. Genesis Alpha One utegne biti precej težka in razvlečena igra, če imate le malo smole pri generiranju izkušnje. In ker je na voljo zgolj en shranjevalni prostor – pa še ta je rezerviran za “autosave” – vas čaka kar nekaj ponovnega igranja, preden boste osvojili vse mehanike. Ampak to je pač stvar, ki jo je pri “roguelike” naslovih treba vzeti v zakup. Vaja dela mojstra.

Za konec lahko rečemo, da je mešanica vesoljske strategije in prvoosebne streljanke boljša, kot bi morda marsikdo pričakoval od svežega neodvisnega studia. Ljubitelje čistokrvnih streljačin bo igra že zaradi okorne akcije bržkone pustila ravnodušne, oboževalci simulacij gradnje pa v njej utegnejo najti nekaj ur solidne zabave. A vseeno se splača počakati na nižjo ceno.

Povzetek:

+ posrečena kombinacija vesoljske strategije in prvoosebne akcije
+ privlačna retrofuturistična tehnologija
+ kratek čas nalaganja

– šibek zvok
– suhoparni planeti
– nekonsistentna težavnost

Ocena: 6/10