Pripravite se na smrt v Dark Souls II

Souls serija je zame osebno ena izmed najboljših iger, ki so izšle prejšnjo generacijo. Medtem ko so se vse ostale igre osredotočale na cinematične izkušnje za novodobne igralce in držale igralca za rokico, da ne bi obupal ob prvi smrti, je Demon’s/Dark Souls serija takoj pokazala svoje zobe in vse nepotrpežljivce kaznovala. In nimam je rad le zaradi visoke težavnosti, ampak tudi zato, ker nimaš ogromne mini mape in milijon smerokazov, ki ti govorijo, kam moraš iti in kaj moraš delati, ampak te vrže v odlično narejen svet in ti reče – znajdi se.

Dva tedna nazaj je prišla najnovejša igra v seriji, Dark Souls II. Če igre še ne poznate, je akcijsko igranje vlog z elementi avanture. Ob začetku igre imamo na izbiro začetni klas, ki pa za razliko od ostalih iger ne pomeni veliko na daljši rok, da ti le nekaj osnovne opreme (na primer čarovnik dobi magijo, bojevnik meč in ščit itd.). Nato se znajdeš v svetu, imenovanem Drangleic, podobnem tistemu iz prvenca. Dark Souls II se v bistvu občuti kot spoj Demon’s Soulsa in Dark Soulsa, saj vsebuje elemente obeh. Namesto odprtega sveta je zdaj svet spet razdeljen na različne dele, na katere se ne teleportiramo, ampak jih moramo najprej odkriti. Medtem ko je bil Dark Souls najprej linearen in se je razprostrl šele proti koncu, je zdaj obratno, saj imaš vedno na voljo nekaj različnih poti. Če ti ena izmed njih dela preglavice, lahko poskusiš drugo.

Novih mehanik v igri v bistvu ni. Še vedno raziskujemo stopnje, pobijamo vse sovražnike na poti, dokler ne dosežemo vrat, prekritih z meglo. Za njimi nas po navadi čaka eden izmed šefov, ki so spet vrhunec izkušnje in težavnosti. Tudi boj je enak – na voljo imamo dve roki, v kateri lahko zdaj damo kar koli, saj je dual wielding bolj dodelan, tako da zdaj lahko vihtimo dve ogromni kladivi, če si tako želimo. A ni najbolj praktično. Osebno sem ostal pri zvesti sekiri in ščitu ter magiji za podporo v primeru težjih nasprotnikov, ki sem jih raje sklatil iz daljave. Seveda je na voljo več opreme, od prstanov, setov oklepov, magije, mečev, sekir, sulic … Kar koli ti srce poželi. Avtorji gredo v take detajle, da ima vsako orožje svoje animacije napada, kar pomeni, da se določen meč vihti drugače od drugega, tako da ni vse odvisno le od številk, ampak tudi od tega, kako ti določene animacije ustrezajo glede na tvoj igralni način. Tudi nasprotniki imajo ogromno načinov napada, od navadnih nemrtvih vojakov pa do ogromnih trolov. Sovražnikov je ogromno vrst, saj je vsako področje v igri različni in zato ima tudi različne sovražnike. V močvirjih boš srečal čudaške pošasti, ki mečejo strupeno slino, v temnih jamah pa čudaške, slepe, kuščarjem podobne kreature.

Še vedno so edina valuta v igri duše. Z njimi plačuješ vse in tudi nadgrajuješ sposobnosti svojega junaka. Če te skozi stopnjo ubijejo, jih izgubiš in jih moraš spet pobrati. Če te na poti do njih spet ubijejo, jih izgubiš za vedno. Na začetku, ko jih imaš naenkrat pri sebi malo, to še ni problem, kasneje pa jih je dobro čim prej izrabiti, saj se sovražniki ponovno pojavijo in je včasih težko doseči svojo prejšnjo lokacijo smrti.

Glavna izvirnost Souls serij pa je seveda večigralnost. V igri si konstantno povezan na glavni strežnik. S tem lahko bereš (ali tudi pišeš) sporočila z namigi, ki jih na tleh puščajo igralci. Na primer – za vrati te čaka skrit nasprotnik – če prebereš sporočilo, te to ne bo presenetilo. Prav tako lahko na tleh pustiš znak za coop igranje, s katerim se boš teleportiral v svet drugega igralca ter mu pomagal pri premagovanju stopnje in šefa. Za nagrado lahko obdržiš vse duše, ki si jih nabral. Z določenimi predmeti lahko tudi vdereš v svet drugega igralca in ga tako ubiješ ter ukradeš vse duše. Lahko se tudi pridružiš kovenantu, ki ti omogoča različne funkcionalnosti. Veliko se jih osredotoča na igranje igralca proti igralcu, na primer Brotherhood of Blood ti bo omogočal lažje napadanje drugih igralcev. Če pa se boš pridružil Blue Sentinelom, boš samodejno pomagal igralcu, ki ga je napadel nekdo iz Brotherhood of Blooda. Določeni kovenanti ti dajo ozemlje in če ga bo kdo od drugih igralcev prečkal, bo posrkan v tvoj svet, v katerem mu lahko nastaviš pasti in ga tako ubiješ ter mu preprečiš potovanje naprej. Sam sem se pridružil Heirs of the Sun, ki pomaga drugim igralcem pri opravljanju stopenj in šefov. Če komu uspešno pomagam, dobim poseben predmet, ki ga lahko žrtvujem oltarju in če jih žrtvujem dovolj, dobim nagrado v obliki posebnega meča, prstana ali čarovnije. Takšne mehanike so izjemno zanimive ter edinstvene in poskrbijo, da bomo igro igrali še dolgo potem, ko jo končamo, kar je sicer ogromno. Če hitiš skozi zgodbo, jo je možno končati v 40 urah, a boš pri tem zamudil večino skrivnosti, skritih lokacij ter večigralskih interakcij.

A žal mi kot dolgoletnemu oboževalcu te serije ni vse ugajalo. Bal sem se, da bo igra ob komercialnem uspehu postala lažja, da jo bo igralo še več igralcev, ki ne marajo težkih iger in … Imel sem prav. Igra v grobem ni lažja, šefi so še vedno zaguljeni, navadni nasprotniki so izjemno napadalni in še pametnejši kot prej. Ampak pot skozi stopnjo je po navadi linearna in kratka, tako da nikoli nimaš tistega občutka strahu, da hodiš vedno globlje in globlje ter se izgubljaš v razširjenih, odprtih stopnjah. Sovražniki ne oživijo več, če jih ubiješ dvanajstkrat, tako da je pot do šefa kmalu lažja. Prav tako mi je bil všeč občutek povezanosti v enki, kjer si očistil eno stopnjo in odkril povezavo do druge, kar je dalo svetu večji občutek pristnosti in povezanosti. Največja zamera pa leti na napačno oglaševanje glede grafike, ki, razen v nekaj stopnjah, izgleda kot igra za Playstation 2 ter uporabi bakle. Govorili so, da bo začetek igre temačen in da bo uporaba bakle obvezna, kar bi spremenilo dinamiko igre in načrte tistim, ki se cel čas branijo s ščitom (ter se tako počutijo varne). Ampak moral sem jo uporabiti celih trikrat, pa še to ne bi bilo obvezno, saj je bilo dovolj svetlo, da sem videl tudi v temi.

No, na koncu me je igra še vedno blazno zabavala in je vsekakor vredna nakupa, tako za oboževalce serije kot tiste, ki hočejo to postati, saj je Dark Souls II najbolj primeren vhod v serijo.

Ocena Demon’s/Dark Souls: 85/100

Plus:

– ogromno raznovrstne vsebine

– šefi

– vzdušje

– nelinearnost

– zabavno večigralstvo

Minus:

– grafika

– krajše, lažje stopnje

– neizkoriščenost bakle

– premalo kreativnosti