Priporočilni marketing: mit ali resnica?

Priporočilni marketing je marketing vsebine. Vsebino predstavijo in ponudijo na nevsiljiv način. Vprašala sem se, kako mi bo ta kartica spremenila življenje. Odgovor je v procentih, ki ti jih določena trgovina povrne ob nakupu.

Priporočilni marketing je usmerjanje potrošnikov v določene trgovine. Ne sme vas zavesti dejstvo, da nekateri živijo od denarja, ki je nagrada za priporočilo. Samo dejstvo niti ni sporno, težava se lahko pojavi, če ljudje pričakujejo, da se bo nekaj zgodilo. Da bodo postali bogati, čeprav za to niso pripravljeni delati. To je posel. Priporočilni marketing se je včasih imenoval mrežni marketing. Brez tehnologije in vsega, kar gre zraven, tega posla danes ne bi bilo.

Kartica, ki vrača denar

Koliko denarja vložiti v ta posel, da lahko živiš od tega? Iščejo sofisticirane investitorje, ki bi vložili določen znesek denarja, ga kasneje potrošili in s tem privarčevali. Pri prepričevanju novih investitorjev velja pravilo: cilj vsekakor upravičuje sredstva po črti uspeha. Odločila sem se, da se poizkusim v priporočilnem marketingu. Ugotovite, da nimate kaj izgubiti, če se ukvarjate s priporočilnim marketingom. Kartico sem predstavila ljudem okoli sebe, pa sem do sedaj lahko podelila samo dve kartici.

Tudi meni je bila kartica podarjena. Kartica, na kateri ni denarja. Ne moreš je uporabiti na bankomatu. Vnaprej moraš načrtovati potrošnjo za toliko časa, kolikor denarja si naložil na to kartico. Naložba danes, profit čez tri leta. Do takrat pa tavanje v negotovosti, kako je podjetje že zapravilo vaš denar. Tip prihodka v priporočilnem marketingu je pasivni dohodek. Priporočilo, da investirate svoj denar v posel, ki je v razcvetu. V realnem življenju, kjer ni pomembno, kje točite bencin, pa ta posel v Sloveniji trenutno ne kaže napredka.

To je kartica za luksuz. Ali kdo potrebuje tak luksuz, je odvisno le od njega oziroma nje. Vse skupaj me spominja na kult, kjer so hišni oltarčki sestavljeni iz najnovejših telefonov, nakita, slik … Sama nisem blazno verna. Če ugotovim po enem letu preizkusa, da kartice ne potrebujem, je enostavno nimam več v denarnici. Minilo je več kot leto dni, kar mi je ena oseba priporočila novo kartico. Sama pri sebi sem si dejala, da imam v denarnici že preveč kartic, katerih ne uporabljam, bom pa uporabljala novo.

Ugotovila sem, da so se skozi leta spremenile tudi moje potrošniške navade. Naj se izrazim drugače: glede na fleksibilnost dela, ki ga opravljam, sem zožila izbor trgovin, ki jih srečam na poti. Včasih se kakšni od teh trgovin tudi izognem, saj vidim v sosednji enak izdelek ali pa podoben, ki je cenejši. Tako sem izločila že marsikatero kartico. Toda ta kartica je spet nekaj drugega. Na prvi pogled je videti, kot da bi s to kartico zbirali baker. V vsaki od trgovin nam nakažejo na kartico procente.

Tudi tukaj sem se odločila, da mi je odveč iti korak nazaj in za pridobitev procentov uporabljati bone. Če to kartico lahko uporabljam v trgovinah z nekvalitetno robo in potrebujem za nakup osnovnih potrebščin papir, nismo nikamor prišli. Namesto, da bi umaknili bone in poenostavili potrošnjo, so uvedli še E-bone. Očitno gotovine in kartic ne sprejemajo povsod.

Sanje kot konkurenca realnosti

Obljubo o ukinitvi bonov in prehodu nakazovanja procentov direktno na kartico poslušam že eno leto. Zalotila sem se, da sem zaradi te kartice kupila podoben izdelek, čeprav je zastonj za osebo z urejenim zdravstvenim zavarovanjem. Ko sem seštela procente, sem ugotovila, da nisem privarčevala niti za kavo. Pa tudi če bi, te kartice enostavno ne morem uporabiti pri svojih nakupih. Tako, da sem na ta način privarčevala skoraj nič. Mogoče mi bo, če se bodo res modernizirali, sčasoma res uspelo privarčevati tistih 5 evrov.

V kolikor obljube niso uresničene, ampak lebdijo v zraku, so samo obljube. Vse skupaj lahko ostane pri sanjah. Mogoče bom v prihodnosti bogata, vendar bom to dosegla z delom.

Enotna kartica za vse trgovine je bila ustvarjena zato, da bi prevzela določen procent denarja. Tega bi trgovina tako ali tako potrošila za oglaševanje. Na ta način bi se drastično zmanjšalo število reklam v medijih. Za promocijo bi skrbeli potrošniki sami, saj bi bili prek spletne pisarne obveščeni, kam naj gredo pobrat procente. In s tem dejanjem bi pobrali denar oglaševalskim agencijam. Ker nikoli ne nasprotujem sama sebi, bi bilo zelo čudno, če bi popustila in začela uporabljati bone. In to samo zato, da bi bila za par evrov na mesec bogatejša.

Zbirati baker je bolj dobičkonosno, saj ob prodaji te kovine dobiš denar. Kako sem vse skupaj videla jaz, najbolj opiše računalniška igrica Super Mario. Pojdi sem, pojdi tja in pobiraj denar. Naporno je v današnji realnosti živeti sanje. Do bogastva z delom. Če delaš, ne moreš živeti sanj, ki se vsakokrat razblinijo in se umaknejo delu. Tudi od čakanja ni nič. Koliko bo zapravil ta pod tabo? Ali boš imel kaj od tega, da si priporočil kartico? Nič.

Računalništvo je fascinantna stvar. Napišeš program in ga prodaš podjetjem. Program, ki razporeja denar. Program kot konkurenca oglaševalskim agencijam. Če me vse skupaj spominja na računalniško igrico, potem sem se znašla v virtualni igrici. V enem izmed nešteto prebranih člankov sem zasledila izraz bot. Boti so programi ali aplikacije, ki so programirani tako, da se obnašajo kot ljudje. In boti objavljajo na Instagramu svoje kratke zgodbe. Tako, da ni nujno, da so vsi vaši sledilci dejansko ljudje. Kakor ni nujno, da so vsi tisti, katerim sledite na Instagramu, ljudje.

Se meja med virtualnim in realnim svetom premika?

Virtualna realnost je izredno varljiva, saj je tehnologija napredovala. Grafične kartice so vedno bolj dodelane in virtualna realnost je vedno bolj videti realna. Koliko časa so boti sposobni komunicirati kot ljudje, če pa niso ljudje?

Socialna oziroma družbena omrežja so zato, da se tam družijo ljudje, ki imajo skupne interese. To je odvisno od tega, kaj ti ljudje počnejo v realnem življenju. Delojemalec išče delo, delodajalec zaposluje. Čevljar skuša prodati čevlje, šivilja obleke, pevec koncerte. Ljudje potrebujejo čevlje, obleke in glasbo in bodo to tudi kupili. Nekateri na socialnih omrežjih ne iščejo dela, saj ga že imajo. Iščejo pa družbo na drugi strani računalnika. Boti se ne pojavljajo samo na Instagramu, temveč tudi na ostalih socialnih omrežjih, kot so Facebook in LinkedIn.

Tehnologija že nekaj časa zaseda prostor na svetovnem spletu. Pravzaprav dominira in ljudje zasedajo s svojimi profili manj prostora na spletu kot pa boti. Če se vsako leto poveča delež internetnega prometa, ki ga ustvarijo boti, potem se vsako leto zmanjša delež internetnega prometa, ki ga ustvarijo uporabniki. Kaj mi koristijo socialna omrežja, če pa je tam vsak dan manj ljudi in vsak dan več botov. Saj so ustvarjeni, da se pogovarjajo z ljudmi, jim priskrbijo informacije in jim skušajo kaj prodati, medtem ko lastniki podjetij, ki ponujajo določen izdelek, spijo.

Ceneje je ustvariti bote, ki za svoje delovanje občasno potrebujejo nadgradnjo, kakor pa plačevati delavca, zaposlenega v marketingu. Pojav tehnologije je povzročil to, da vsak dan izgine en poklic oziroma isto delo namesto človeka opravi tehnologija. Bo prišel čas, ko nam bodo boti narekovali, kako naj živimo? Namesto nas bodo opravili nakupe, vklopili televizijo in izbrali tisti program, katerega naj bi gledali ljudje, ki so v isti ciljni skupini. Bodo naše odločitve sprejemali boti?

Poleg tega, da se sprašujem, ali je priporočilni marketing mit ali resnica, se sprašujem še naslednje. Ali je mogoče, da so računalniški programi, boti, dosegljivi preko tehnologije, hkrati tudi igralci v računalniški igrici? Igrica, ki se dogaja od enega računalnika do drugega in se ugasne, ko zmanjka energije.