Par mesecev po Jokerjevi smrti

Nisem oboževalec stripov, nasploh se mi zdijo kot ena izmed slabših zabavnih vsebin, ampak vseeno maram Batmana. Ni ravno superjunak, ampak se bolj zanaša na pamet, znanje borilnih veščin in drage igračke, njegov kostum pa je v bistvu oklep, ki ima smisel. Prav tako so zanimivi njegova osebnost, povezanost z zlobneži in dejstvo, da je tudi sam precej zmešan. Vse te lastnosti izjemno dobro pokažejo arkhamske igre, najbrž najboljše licenčne igre. To velja tudi za novi del, baje zadnji oziroma zadnji, ki ga je naredil studio Rocksteady.

Igra se nadaljuje par mesecev po Jokerjevi smrti v Arkham Cityju. Batman ponikne v neznano, medtem pa Scarecrow in nova grožnja po imenu Arkham Knight prevzameta mesto ter ga preplavita z vojaki, tolpami in celo tanki. Batman se mora zato pripraviti na najhujšo noč svojega življenja, rešiti mesto in za zapahe spraviti kup zločincev. Ter seveda preprečiti Scarecrowu, da celo mesto preplavi s svojim plinom (heh), ob vdihu katerega doživiš svojo najhujšo nočno moro.

Scarecrow je dejansko precej grozeč lik, ki ima zelo dober plan, medtem ko je Arkham Knight zelo neumen in skorajda že karikatura. Ko že petnajstič obračunaš z njim in še kar govori generične linije »pridi sem, da te ubijem!«, boste obračali oči. Tudi drugače je igra precej neumno napisana, polna generičnih enovrstičnic, ampak pač – stripi. Nasploh je zgodba okej, sploh če ne poznaš stripovskih izročil, saj je v bistvu priredba nekaj najboljših Batmanovih dogodivščin iz stripov in animiranih filmov. Služi svojemu namenu, da greš od točke A do B, včasih pa se malce dvigne, ko obravnava povezavo med Batmanom in Jokerjem. Ja, Joker je nazaj – še vedno je mrtev, ampak igra ga ima vseeno v obilju v njegovi najboljši vlogi. Karkoli več bi povedal o zgodbi, bi bil kvarilnik. Ima par presenečenj in odličnih trenutkov, ki si jih zapomniš, sploh z Jokerjem.

Samo igranje je z izjemo Batmobila precej podobno Arkham Cityju. Imamo veliko mesto, skozi katero se svobodno premikamo, ritmični boj, enostavne skrivalne sekvence, reševanje sestavljank, malce »platforminga« in seveda Batmobil. Igra spet prepleta ogromno različnih stilov igranja, ki jih izmenjuje vsakih par minut, tako da ostane sveža in se ne naveličaš monotonega početja.

Skozi mesto se je odlično premikati. Batmobila za to nisem veliko uporabljal, saj je veliko bolj zabavno (in hitreje), če se zavihtiš na streho stavbe, se odženeš od roba, par sekund drsiš po zraku in se z »grappling hookom« (slovenski izraz ne obstaja) odstreliš naprej. Občutek ob tem je fantastičen, sploh ker je mesto dobro narejeno in je videti odlično, tako kot celotna igra. Celo mesto je obdano z neonskimi lučmi, konstantno dežuje, ob čemer vidiš, kako kapljice drsijo po Batmanovi obleki, modeli likov so fantastični in detajlni – užitek za oči. Predstavitveni del igre, torej grafika, animacije, glasba, govor, produkcijske vrednote in tako dalje, je odličen, tako kot smo že navajeni pri Rocksteadyju. Prav tako se mesto večkrat spremeni skozi glavno zgodbo, enkrat celo popolnoma! Rocksteady je tudi nor na detajle in dodaja igri posebne bonbončke za oboževalce Batmana.

Bojevanje je precej enostavno, vsaj od začetka – en gumb za napad, en gumb za prestrezanje napadov, ko vidiš ikono nad sovražnikovo glavo. Lahko še skačeš prek sovražnikov in jih zamotiš ali pa v bitkah uporabiš svoje igrače, recimo »batarang«, ki sovražnika zamoti za par minut. Če ti uspe povezati več napadov skupaj, ne da bi nehal udarjati ali bil sam udarjen, lahko izvajaš posebne napade, ki takoj nevtralizirajo sovražnika. Sliši se enostavno, a kmalu pridejo bolj komplicirani tipi sovražnikov, ki imajo ščit in zahtevajo kombinacijo: zamoti, skoči prek in udari. Ali pa veliki sovražniki, ki zahtevajo ogromno koncentriranih udarcev, preden umrejo, kar pomeni, da jih je dobro prihraniti za konec. Ali pa sovražniki z električnimi palicami, ki jih moraš najprej preskočiti, sicer te strese elektrika in izgubiš tako življenje kot »combo« (in v gneči jih je lahko po pomoti napasti). Novosti v Arkham Knightu so še zdravniki, ki lahko oživljajo padle soborce, tako da postanejo prioriteta. Kar pa zna biti težko v gneči, saj se včasih spopadeš s 30 sovražniki naenkrat. Sovražnih vrst je torej ogromno in igra ima polno obračunov, ki so lepo sestavljeni, da ti dajo izziv, za razliko od iger tipa Shadow of Mordor, kjer je vse preveč enostavno in enako. Tukaj je ena stvar, ki je razvijalci, ki kopirajo Batmanov boj, ne razumejo. Batman ima ogromno drugih elementov, ki ga naredijo zanimivega, ampak vsak ta element je enostaven. Zdaj pa izhajajo igre, ki popolnoma kopirajo Batmanov sistem boja, ampak se osredotočajo samo na boj, kar izpade slabo, saj je plitek. Recimo Ryse in Shadow of Mordor, ki po par uricah postaneta dolgočasna.

Drugi velik del obračunavanja s sovražniki je skrivalniški pristop. Če ste igrali prejšnje Arkham igre, najbrž veste, kakšen je – ponavadi si zaprt v majhnem predelu, kjer imaš pred seboj nekaj sovražnikov s strelnimi orožji. Ker je Batman vseeno precej občutljiv na metke, sploh če je sovražnikov več, jih moramo odstraniti bolj po tihem. Ob tem se lahko zavihtimo na višje police in preučimo sovražnike s posebnim pogledom, s katerim vidimo skozi stene. Ali pa gremo v jaške, prezračevalnike in druge luknje, kjer lahko presenetimo sovražnika in ga tiho uspavamo. Lahko si tudi pomagamo z različnimi igračkami, kot drugod. Tokrat je nekaj novih, recimo naprava, ki simulira govor šefa nasprotnikov. Tako lahko ukažemo nasprotnikom, da se ločijo ali preverijo neki generator, v katerega nato izstrelimo električni naboj, da eksplodira in onesvesti sovražnika. Dodali so tudi nekaj dodanih funkcij za »hacking« napravo, s katero lahko pohitrimo tekoče stopnice, da vržejo nasprotnika v zrak, ali pa napolnimo sobo z dimom, da sovražniki ne vidijo. Novost je tudi funkcija »fear takedown«, s katero lahko odstranimo več sovražnikov naenkrat. Saj je zabavno, a moj problem s skrivanjem je, da je preprosto prelahko. Imaš preveč možnosti, prostori so preveč odprti in slabo dizajnirani, da bi predstavljali kakršenkoli izziv. Sploh ta »fear takedown«, s katerim lahko proti koncu igre odstraniš kar pet nasprotnikov brez težav. Rocksteady je dodal nekaj stvari, da bi otežil skrivanje, recimo sovražnike, ki imajo s seboj majhne robotke, ki te odkrivajo na visokih mestih, prej omenjene zdravnike, ki oživljajo nasprotnike, ogromne vojake z »miniguni«, ki jih moraš odstraniti na koncu … Ampak vseeno jim ni uspelo, ker sem vse obračune opravil takoj, ne da bi preveč pazil na svoje zdravje ali pa bi me bilo strah, da me kdo zasači. Če me, se pač dvignem v zrak in malce počakam, pa je. Pozneje, ko sem si nadgradil zdravje, pa sem jih lahko celo pretepel brez večjih težav.

Tretji in popolnoma nov del boja je seveda Batmobil. Z njim se lahko vozimo naokrog kot z normalnim avtom, s stiskom na gumb pa ga damo v bojni način, kjer se spremeni v nekakšen tank. Tam ga kontroliramo kot lik v tretjeosebni igri – se zelo naglo in natančno premikamo, merimo in streljamo. Na voljo imamo močan izstrelek, s katerim uničujemo sovražne tanke, in hitrostrelno orožje, s katerim klatimo helikopterje. Preden kdo omeni, da Batman ne ubije sovražnikov – sovražna vozila so kontrolirana na daljavo, torej nimajo voznika. Namen Batmobila ni samo boj, saj z njim rešujemo ogromno sestavljank, ki so prav prijetne in ne prelahke ali pretežke. Sicer je zdaj bolj malo drugih sestavljank z navadno Batmanovo opremo, kot v prejšnjih igrah, ampak tiste smo že dali skozi, medtem ko je Batmobil nekaj novega. Veliko ljudem in drugim opisovalcem gre Batmobil v nos in ga ne marajo ter trdijo, da ga je v igri preveč. Sam se ne strinjam. Kontroliranje Batmobila je fantastično, in to rečem kot nekdo, ki izjemno ne mara dirkaških iger. Prav tako so deli z Batmobilom ponavadi vsaj malce bolj težki, sploh proti koncu, ko nas napadajo cele armade, in prijetno popestrijo igro s še enim igralnim načinom.

Tisti, ki pa pogrešajo tipično arkhamsko igranje (torej pretepanje in skrivanje), pa lahko igrajo skozi ogromno dodatnih misij, kjer rešujejo talce ali izklapljajo kontrolne točke sovražnikov. Tam nas ponavadi čakajo prej omenjene sestavljene skupine sovražnikov, ki nudijo malce izziva. Jaz osebno vseh dodatnih misij nisem opravil, saj je preveč takšnih, kjer moraš 20-krat delati eno in isto stvar. Čestitamo, uničil si eno sovražno postojanko! Zdaj naredi to še 15-krat! Čestitamo, onesposobil si eno cestno bombo. Zdaj naredi to še 30-krat! To je tipična hiba odprtih iger, ki sem jih iz tega razloga začel prezirati, saj razvijalci samo kopirajo eno in isto stvar in tako razvlečejo igro. Saj, nekaj dodatnih misij je dobrih, ampak Witcher 3 me je preveč razvadil in pokazal, da lahko narediš dobro, dolgo igro, ne da bi se dodatne misije ponavljale oziroma so »fetch questi«. Zelo so me razočarale dodatne misije, kjer vidimo orjaško netopirjasto pošast, in vse, kar moramo narediti, je, da skočimo nanjo, nato pa nam igra pokaže filmček, kako pošast pade na tla, se izvije izpod Batmanovega prijema in odleti. Nato moramo to trikrat ponoviti in smo zmagali. Vau. Nič šefovskega boja, nič posebnega, pač trikrat skočimo nanj. Bleh. Nasploh ima igra zanič šefovske boje oziroma jih sploh nima, kar je razočaranje, saj je Batman Origins pokazal, da gre.

Aja, če hočeš videti pravi konec, moraš igro 100-odstotno končati, kar pomeni, da moraš narediti vse repetitivne stranske misije in najti vse Riddlerjeve trofeje, ki jih je … pazi, 243. Če te to zanima, super, igra bo vredna svojega denarja. No, celokupno je igra že vredna svojega denarja, saj je sama glavna misija, ki nima nepotrebnih »fetch questov«, dolga 12–15 ur. Temu še dodaj nekaj stranskih opravil, ki so dobra, tako da je dolžina igre nekje 20 ur. In večino teh dvajset ur sem se precej zabaval. Motijo me le količina stranskih misij, ki so popolnoma nepotrebno razvlečene ali se ponavljajo, nezahtevnost skrivalniških obračunov in velikokrat »cheesy« napisani dialogi in zgodba. Ter seveda, obupna računalniška predelava, ki so jo v bistvu nehali prodajati. In količina »pre-order«/«season pass« DLC-ja, ki je že ožemanje denarja. A tega ne moreš šteti v minus igri, le založniku.

Torej, če ste marali prejšnje arkhamske igre, ste oboževalci Batmana ali pa si hočete svoje življenje popestriti s simulacijo Batmana, si jo le omislite (razen za PC). Težko je najti enako visoko produkcijsko superherojsko igro, polno presenečenj, ustvarjalnih trenutkov in solidne igralne osnove.

Ocena: 82/100

Plusi:

– predstavitvena plat (podoba, glasba, zvok in drugo),

– soliden borilni sistem in širok nabor dejavnosti,

– polna zanimivih trenutkov in presenečenj,

– zabavno navigiranje v odprtem svetu.

Minusi:

– dodatne misije so sestavljene pretežno iz repetitivnih »fetch questov«,

– enostavnost določenih dejavnosti, na primer skrivalni deli,

– slabo napisani dialogi in liki,

– nič pravih šefovskih bojev.