Opis odličnega RPG-ja: Witcher 3

Poznate občutek, ko po dokončanju kakšne TV serije ali dolge serije knjig ne veste, kaj početi? Se počutite prazno in žalostno iz nekega razloga, ker se je končalo? Tega občutka pri igrah še nisem dobil. Ponavadi se v njih zabavam in mi je igranje najbolj pomembno, medtem ko mi zgodba ni všeč in je neprimerna za poceni strip. A časi se spreminjajo, kar dokaže Witcher 3, ki mi je kot prva igra dala ta občutek.

Witcher 3 je igra, ki je narejena po seriji knjig, ki sledijo zgodbi »witcherja« Geralta. »Witcherji« so slaboritni klavci pošasti, ki jih že od mladih nog vzgajajo samo za to. Zraven tega morajo še prestati mutacije, kar jim da dodatno odpornost, a večina otrok med tem procesom umre. Zato jih je v svetu malo. Geralt je eden izmed tistih, ki je preživel in bil še posebej odporen, zato je dobil še več eksperimentov. Zato ima bele lase in bledo kožo, postal je celo bolj znan in bolj slaboriten. V tretjem delu serije se kot Geralt odpravimo iskat Ciri, lik iz knjig, ki do zdaj ni bil v igrah. Zgodba glede Ciri je dolga in se vleče skozi pet knjig, zato je ne bom razlagal, pomembno je le, da je Ciri Geraltu kot hčerka. Pot do nje ga vodi skozi dve ogromni deželi in ogromno kopico znancev, tako novih kot tistih iz prejšnjih iger, na katere smo se že navezali.

Igra se tokrat prvič v seriji dogaja v odprtem svetu, oziroma na dveh zelo odprtih mapah. Prva je tipično srednjeevropska, druga pa severnoevropska in ima vikinški pridih. Torej za razliko od prejšnjih iger, ki so bile precej linearne in so se dogajale na majhnih območjih, imamo zdaj ogromno svobodo. Meni osebno to ni všeč, saj večja ko je mapa, manj detajlov in globine ima. Namesto da bi ustvarili majhen svet z detajli, skrbijo za celoten videz mape, kar zna trajati dolgo časa. Zato se v veliko RPG-jih in odprtih igrah dogaja, da imamo pred seboj ogromen svet, ki pa je prazen in brez življenja. Obstaja le zato, da zapravimo ure in ure svojega življenja, da jahamo od točke A do točke B, kar je meni osebno izjemno dolgočasno. A na srečo je tukaj drugače. Svet je poln detajlov, vsakih nekaj minut naletiš na majhno vasico z novimi »questi«, na zaklad, na nekakšno jamo ali pa na neki dogodek, v katerem spoznaš nov lik. Seveda ne gre brez neumnega jahanja sem in tja, ampak je veliko bolj odpustljivo kot v drugih igrah. Moti me le, da ko prideš do roba mape, ti na veliko napiše »The world ends here« (konec sveta), potem pa te teleportira malce stran. Takšne stvari te vržejo iz vživetja v igro.

Omenil sem »queste«. Tudi ti so veliko boljši kot v drugih igrah. Ločijo se na štiri vrste: primarne, sekundarne, »witcher contract« (lov na pošast) in lov na zaklad. Primarni so ponavadi najslajši, saj vodijo naprej zgodbo in imaš v njih opravka z liki, a več o tem pozneje. Sekundarni so enake kakovosti, le da niso obvezni, a če jih ne opravljaš, storiš napako, saj se svet in konec spremenita glede na tvoje odločitve. »Witcherjeve« pogodbe najdeš vsepovsod in v njih moraš ponavadi opraviti s kakšno večjo pošastjo, ki terorizira ljudi, za denarno nagrado seveda. V veliko igrah bi bilo to storjeno zelo slabo, kjer bi moral potovati 15 ur, da bi prišel do jame, v kateri bi ubil pet pošasti in se potem vrnil nazaj. A tukaj je bolje narejeno, saj moraš najprej igrati detektiva (povprašati ljudi o pošasti, preučiti mesto zločina, se pozanimati o beštiji in njenih slabostih), nato pa obračunati z njo, kar poteka kot šefovska bitka. Včasih se zna ponavljati, recimo vse leteče pošasti so bolj ali manj enake, ampak vseeno se je bojevati z njimi dokaj zabavno. Lov na zaklad poteka podobno, le da je več poudarka na raziskovanju, za nagrado pa dobiš legendarno »witcherjevo« opremo, ki se jo da nadgraditi.

No, kot sem prej rekel, so primarni in sekundarni »questi« najboljši, saj nadaljujejo zgodbo. Vsak »quest« tudi ni le tipa pojdi tja in ubij to, ampak raziskuješ stare templje, potuješ med svetovi, igraš detektiva, kradeš konje, pomagaš izbrati kralja, načrtuješ umor in drugo. »Questov« je polno in noben ni enak drugemu, predvsem pa izjemno cenim, da ni »fetch questov«. To so tisti »questi«, kjer moraš nabrati pet elementov ali ubiti pet pošasti in iti po nagrado. Tudi tisti »questi«, ki temu pridejo blizu, so vseeno zabavni zaradi likov in njihovih osebnosti. A najbolj so mi ostali v spominu »questi«, ki se osredotočijo na bolj mirne trenutke. Na primer scena, kjer se z drugimi »witcherji« napiješ v njihovem domu in počneš neumnosti z njimi, ali scena, kjer se kepaš s Ciri, ali tista, kjer se Geralt trudi igrati v predstavi na odru. Takšne stvari izjemno pogrešam v drugih RPG-jih, saj dajo igri dodatno življenjskost.

Zgodba sama po sebi ni nič kaj odličnega – rešiti moraš Ciri pred Wild Huntom, skupino vilincev iz drugega sveta, ki si Ciri želijo zaradi njene krvi. Dokaj klišejsko, a kar zgodbo dvigne nad vsemi drugimi v RPG-jih in mogoče celo v igrah nasploh, je to, da je napisana izjemno, izjemno dobro. Svet ima bogato zgodovino, dialogi so odlični in tekoči, največji poudarek pa je na fantastičnih likih. Vsak glavni lik v igri dobi nekaj primarnih in sekundarnih »questov«, kjer jim pomagaš ali oni pomagajo tebi, zraven pa se z njimi seveda še družiš in obilno pogovarjaš. Glede na to, da je igra dolga vsaj 50 ur, se nanje navežeš veliko bolj kot v drugih igrah (recimo sploh se nisem navezal na Ellie iz igre The Last of us, čeprav so to zelo opevali). Vsak lik ima osebnost, z dobrimi in slabimi karakteristikami in svojimi cilji ter motivi. Zato od tod tudi izvira tisti občutek, o katerem sem govoril na začetku opisa, saj se na like navežeš in si jih navajen, nato pa ti je kar malo žal, ker jih po zaključku igre ne boš več videl. Verjetno so celo najbolje napisani liki od likov katerekoli druge igre, tudi od tistih iz serije GTA, saj so tam le karikature. Tukaj pa so bolj podobne pravim človeškim bitjem.

Zadnja zelo pomembna stvar je seveda boj, ki pa malce šepa. Še vedno je izjemno bolj napreden od drugih RPG-jev tipa Skyrim, kjer le pobesnelo klikaš levi miškin gumb. Tukaj imaš hitre, močne udarce, prestrezanje, blokiranje, uporabo petih magičnih sposobnosti (vse so enake kot v prejšnjih igrah, saj »witcherji« nimajo drugih sposobnosti), nabiranje raznih napojev in uporabo pripomočkov tipa raznih olj (glede na vrsto sovražnika), bomb in samostrela. Vsak »witcher« ima dva meča – železnega za ljudi in živali, srebrnega za pošasti. Skozi svet je seveda milijon opreme, tako orožij kot raznih oblačil. Najbolje jih je delati sam pri kovaču, za kar moraš imeti recept in sestavine. Ponavadi je taka oprema boljša od tiste, ki jo najdeš v okolici ali kupiš od kovačev. Enako lahko storiš za olja in napoje, torej si jih sam narediš, če imaš recept in vse sestavine. Razen na najlažji nastavitvi je to nujno potrebno, saj so določeni boji kar težki. No, je pa boj včasih dolgočasen, Geralt se kdaj pa kdaj kam zatakne, te ne uboga, sovražniki niso najbolj pametni, nimajo veliko napadov in drugo. Celokupno je boj le zadovoljiv, kar je razumljivo, saj se igra ne osredotoča le na boj tako kot na primer Bloodborne. Na hitro bi še pohvalil pošasti, ki niso tipična Tolkienova bitja, ampak igra bogato črpa iz slovanske mitologije, kar jo naredi bolj svežo.

Kaj pa ves ta govor o grafiki? Ne, videti tako dobro kot v napovednikih, ampak igra je v gibanju še vedno izjemno lepa in deluje dobro celo na starih računalnikih (seveda na »low«). Animacije so super, liki so videti odlično, glasba je fantastična, govorci za like prav tako. Zmanjkuje mi besed za pohvale, tako da bom kar rekel, da je celoten predstavitveni del igre preprosto odličen. Ko sem začel igrati, sem mislil, da si ne bom zapomnil okolice tako kot v prejšnjih igrah, ampak sem si premislil, ko sem igro končal, saj sem srečal nekaj prelestnih scen, ki vzamejo dih, in si jih bom še za dolgo zapomnil.

Do zdaj je bil opis izjemno pozitiven. Ampak igra ima ogromno, ogromno majhnih zameric, ki skupaj naberejo en ogromen minus, seveda poleg tega, da je videti slabše kot v napovednikih. Bom kar naštel: Geralt je izjemno neroden pri hoji in se rad zatika v vsak objekt, njegov konj je še bolj neroden in se pojavi na najbolj neumnih lokacijah, ko ga pokličeš, če naložiš staro shranjeno pozicijo, moraš še enkrat gledati »recap« filmček, uporabniški vmesnik je obupen in nepregleden ter narejen za konzole, igra uporablja preveč podobnih si modelov pa še ogromno hroščev ima, kar je razumljivo glede na velikost. Takšne majhne zamerice pričakujem od novih razvijalcev, ne pa od nekoga, ki ima za seboj že dve igri iz iste serije. Moti me tudi, da ljudje ne reagirajo, če kradeš stvari, da so določeni »questi« zelo omejujoči, nimaš svobode, da bi igral po svoje, ampak moraš igrati tako, kot so to hoteli razvijalci. Recimo, nekdo ima papir, s katerim greš lahko v mesto. Noče ti ga dati. Zakaj ga ne moreš pretepsti, mu groziti, mu ga vzeti na neki način? Moti me tudi, da v mestu ne moreš vstopiti v veliko hiš, razen če tako zahteva zgodba. Vseeno lahko vstopiš v več hiš kot v seriji GTA recimo, a so te bolj ali manj prekopirane, torej so si zelo podobne. Ne dvomim, da bodo te zamere odpravili s posodobitvami ali verzijo Enhanced Edition, ki bo najbrž izšla drugo leto, tako kot za Witcher 1 in 2. V teh verzijah so ponavadi popravili ogromno zameric, hroščev in dodali dodatne »queste« ter konce – vse brezplačno. Enako pričakujem za trojko!

Vseeno je igra odlično narejen RPG, ki se po velikosti lahko kosa s serijo GTA (ki je stala 10-krat več!), po »epskosti« pa z igro The Lord of the Rings. Ima najbrž najbolje napisano zgodbo v vseh igrah, soliden boj, odlične »queste« in predstavitev ter izjemno zanimiv nabor likov, na katere se navežeš in ti je mar zanje. Igral sem jo konstantno, vsak dan vsak po deset ur, odkar je izšla, in se je še nisem naveličal. Po dolgem času je to igra, ki me je zelo zasvojila in priklenila na ekran. Zato sem ji odpustil te majhne zamerice in se vživel v eno izmed najboljših iger letošnjega leta.

Ocena: 90/100

Plusi:

– odlična zgodba in življenjski liki, na katere se navežeš,

– dobri, neponavljajoči se »questi«,

– odlična predstavitev (glasba, videz, dizajn likov in pošasti),

– veliko kakovostne vsebine (vsaj 50 ur),

– soliden boj.

Minusi:

– le soliden boj,

– omejujoči »questi«,

– nerodna Geralt in konj,

– kopica majhnih zamer.