Metal Gear Solid V – največje razočaranje zadnjih let

Globok vdih. Verjetno ste že pogledali oceno in seveda se z njo ne strinjate, češ da drugi mediji niso dali enake ocene. Mja, drugi mediji so bili povabljeni za en teden v Los Angeles, kjer so ves dan igrali MGS pod budnimi očesi ljudi, zaposlenih pri Konamiju, in verjetno niso dobili najboljše ideje, kakšna igra je MGSV. Ali pa so preprosto dali dobro oceno zaradi tega, ker je pač Metal Gear Solid. Meni osebno je igra sicer bila všeč, a jo muči ogromno težav, tako da sem že s trenutno oceno zelo radodaren.

No, serijo Metal Gear Solid že vsi poznamo in v zadnjih nekaj letih so dodobra predstavili tudi zadnji del, saj smo velikokrat zrli v uro dolge »demote« oziroma petminutne zgodbovne napovednike. Igraš kot legendarni vojak Big Boss, ki mora na novo zgraditi svojo bazo in vojsko. Pri tem hodiš na misije na dve veliki mapi z odprtim svetom v Afganistan in Afriko, za katere dobiš plačilo. S tem denarjem lahko odklepaš novo opremo ali povečuješ bazo z dokupovanjem dodatnih predelov.

MGS naj bi bila serija »skrivalniška«, a že dolgo časa ni ekskluzivno »skrivalniška«, saj imaš vedno na voljo veliko eksplozivnih sredstev. Skozi pretekle dele pa smo bili umeščeni v ogromno akcijskih prizorov tipa pregonov z avti, obračunov z raznimi šefi in velikanskimi roboti (Metal Geari, od tod ime) ter raznih drugih zanimivih sekvenc. V MGSV, tako kot v vseh drugih igrah z odprtim svetom, omogočajo svobodo pristopa, torej lahko s seboj vzameš različna orožja – seveda če si jih razvil – in napadeš iz katerekoli smeri hočeš. Zanimivo je, da se vojaki prilagajajo tvojemu pristopu, torej če jih streljaš v glavo, bodo kmalu dobili čelado, če hodiš na misije ponoči, bodo dobili očala, s katerimi vidijo v temi.

Ampak tukaj že nastopi prva težava. Vsa okolica v igri je videti identično, torej par stavbic, zmetanih skupaj, tu pa tam kakšen vojak in to je vse. Večkrat v igri, celo v primarnih misijah, obiščeš isti kamp, kar igro naredi še bolj repetitivno. AMPAK, to še ni vse, igra vsebuje tako imenovan Chapter 2, ki ga moraš dokončati za pravi konec. Tam moraš dobesedno preigrati veliko misij še enkrat, kot da se igra še ni dovolj ponavljala. Glavno igro sem končal nekje v 30 urah, medtem ko mi je ostalo še okoli 100 od 160 stranskih misij in seveda prej omenjen Chapter 2. Veliko raje bi videl, da bi igra trajala deset ur in bi imela manj nepotrebnih misij, ki so dobesedno »copy/paste«.

In sploh ne razumem potrebe po odprtem svetu. Mogoče so ga dali v igro zato, ker je to zdaj trend. Vsekakor ni potreben, kot recimo v igrah RPG. Vse, kar igri doda, je ogromna okolica, po kateri se moraš prevažati 15 minut, preden prideš do naslednje misije ali kampa. Ali alternativno, pokličeš helikopter (kar te stane denarja), čakaš minuto, da se naloži vmesna postaja, nato pa izbereš novo pristajališče, kar spet stane veliko denarja, nato pa spet čakaš minute, da se igra naloži. In nato še enkrat čakaš minuto, da te odloži helikopter. Še huje je, če greš nazaj na svojo bazo. Saj ne, da to hočeš, ker tam ni ravno nič za početi, ampak včasih zgodba zahteva to. In moraš spet čakati nekaj minut, da se helikopter počasi približa bazi vsakič, ko greš nazaj.

Iskreno bi bil sistem iz Ground Zeroes, plačljivem »demotu« za to igro, veliko boljši. Tam je bila ena velika mapa, ampak ne odprti svet. Mapa je bila pazljivo dizajnirana, z odprtimi zunanjimi prostori, zaprtimi prostori, bunkerjem … Imela je več raznovrstnosti in pazljivo postavljenih sovražnikov ter opreme kot pa celoten MGSV. Če bi bil MGSV takšen, bi mi bil že veliko bolj všeč in bi eliminiral repetitivnost. Ko so omenili odprti svet, sem mislil, da bomo raziskovali nekaj Campov Omega (mapa iz Ground Zeroes), dobili pa smo prazen, pust, dolgočasen odprti svet z nekaj majhnimi postojankami, v katerem se ne splača nič raziskovati.

Omenil sem, da obstaja okoli 160 stranskih misij. Zraven tega pa še 50 glavnih. Ampak večina tega je le »copy/paste« tipa reši zapornika številka 49, odstrani mine številka 32, ugrabi sovražnika številka 59, uniči tank številka 12. Glavne misije tudi! V celotni igri je približno pet misij, kjer se dejansko ukvarjaš s čim pomembnim. Čeprav še vedno le rešuješ koga na isti način, kot si rešil petsto drugih. Saj ne rečem, prvih nekaj ur je zabavno in mehanike igre včasih poskrbijo za zanimive situacije. Ampak to se ne more niti malo primerjati z drugimi igrami Metal Gear Solid, ki so bile sicer zelo zrežirane, a so imele polno zanimivih situacij, kjer si vseeno imel odprte roke. Tukaj celotna igra zbledi skupaj in iskreno se ne spomnim ničesar posebnega, razen čudaške prve ure in nekaj situacij, kjer sem se poigral z opremo.

Nadloge se še ne končajo tukaj. Drugi del igre je nadgradnja baze, za katero moraš zbirati surovine in denar. Med surovine spadajo sovražniki, ki jih lahko »fultonaš«, torej nanje pritrdiš balon, ki ga dvigne v zrak. Enako lahko »fultonaš« druge stvari, torej vozila in kanisterje z drugimi surovinami, ampak le, ko odkleneš nadgrajeni »fulton«. Sovražniki, ki jih »fultonaš«, postanejo tvoji vojaki, ki jih lahko daš v različne sekcije baze. Več dobrih vojakov, kot je v njih, višji nivo bodo, torej se odklepajo nove stvari za izgradnjo. A zato še rabiš denar in druge surovine, ki jih moraš nabirati po stopnjah, kar je meni osebno spet izjemno dolgočasno. Hočem si zgraditi novo orožje, ne pa zbirati rožic in paketov surovin dve uri. Uh. Pozneje moraš še celo čakati, da se nekaj naredi, in to v resničnem času! Torej moraš čakati recimo 20 minut, da se nekaj odklene, čeprav bi to potreboval za trenutno misijo. To so taktike, ki so najbrž še ostale od mikrotransakcij, tistih, ki jih iz igre niso odstranili. Jep, igra, ki stane 60 evrov, ima mikrotransakcije.

Se mogoče spomnite odličnih pripovedk o šefovskih bojih v igrah Metal Gear? Recimo, Psycho Mantis je premaknil tvojo kontrolno palico z vibriranjem ali pa prebral shranjene pozicije iz drugih iger in to komentiral. The End je bil star ostrostrelec, ki je lahko umrl od starosti, če si čakal en teden ali prevrtel uro. In vse druge šefovske bitke, ki so bile zabavne, napete in težke. Kaj pa zdaj? Hja, petkrat se spopadeš z enakimi šefi, ki imajo veliko preveč zdravja in jih moraš dolgo streljati. Nato umrejo. To je to.

Tudi drugih odličnih trenutkov iz serije Metal Gear ni. Včasih so znali vojaki slediti stopinjam ali krvi, lahko si ustrelil njihov radio, da niso mogli poklicati baze in sprožiti alarma. Zdaj tega več ni, in če te opazijo, celotna baza instantno ve tvojo pozicijo in te pride streljat, razen če si uničil komunikacijsko napravo pred tem. Kar pa tako ali tako sproži preplah med sovražniki, tako da nima smisla.

Tudi zgodba je bila obsežna v prejšnjih igrah MGS. Velikokrat smo gledali sekvence, dolge 20 minut ali še več. Tukaj jih na srečo ni, osebno jih nisem maral, ampak veliko ljudem je to minus, saj so dolge sekvence zaščitni znak serije. Zdaj je zgodba potisnjena na stranski tir in še to, kar je ostalo, je izjemno zanič. Slabo napisano, odigrano in brez smisla, z zasukom zgodbe, ki smo ga predvidevali od prvega napovednika. Pohvalil bi edino dobro režijo kamere. Aja, pa celotno zadnje poglavje je izrezano iz igre, torej igra nima pravega konca. Kaj so planirali, si lahko ogledate na YouTubu na povezavi http://bit.ly/1jyUv9D.

Igra tudi ni več videti dobro. Modeli igralcev so še vedno dobri, ampak po štirih letih razvoja se že pozna starost, preden je igra sploh izšla. Pogon je fotorealističen v zaprtih prostorih, a seveda je celotna igra odprti svet, torej se pogon ne izkoristi. V Afriki, kjer iz helikopterja pred seboj vidimo ogromno pokrajino, je igra videti prav grdo.

Vse seveda ni slabo. Če eksperimentiraš z opremo, zna biti kar zabavno, na primer z robotskimi rokami, ki kličejo strele nad nasprotniki, da se počutiš kot Thor, ali pa takšno, ki jo lahko izstreliš in udariš koga v obraz. A na žalost moraš za to opremo preigrati na desetine ur, večina je sploh ne bo uzrla, saj se odklene krepko po koncu igre. Zraven lahko vzameš tudi partnerja, konja, majhnega robotka, ostrostrelko Quiet ali psa. Zadnja dva, sploh Quiet, na žalost naredita igro še lažjo, kot je, saj recimo Quiet kar postreli celotno bazo brez težav. Osnovne mehanike igre so dovolj zabavne in spolirane, da naredijo igranje vsaj v prvih nekaj urah, preden se igra začne preveč ponavljati, užitek.

Torej – igra ima nepotreben odprti svet, 200 misij, ki so identične, se odvijajo na enakih dolgočasnih lokacijah in jih moraš celo preigrati večkrat za pravi konec, mikrotranskacije, potrato časa z nepraktičnih hitrim potovanjem, slabšo tehnologijo kot deset let stare igre, povprečno grafiko, ogromno ponavljanje vsega, slabe šefovske bitke, zgodba je slaba in nedokončana … Pač, polom in ogromno razočaranje, zame osebno največje razočaranje zadnjih nekaj let. Kako je igra dobila oceno 10 v vseh večjih medijih, mi še vedno ni jasno, prav tako ne, zakaj jo ljudje goreče zagovarjajo, medtem ko pa podobne igre tipa Far Cry ali Mad Max sovražijo. Pravkar so tudi napovedali DLC, ki je … »horse armour«. Torej oklep za konja – enako kot najbolj osovražen kos DLC-ja vseh časov, prav tako oklep za konja iz igre Elder Scrolls IV Oblivion. Sem mislil, da so se razvijalci že česa naučili. Kakorkoli, čeprav ima igra ogromno napak, so osnovne mehanike igre še vedno solidne in v krajših igralnih seansah sem še trpel repetitivnost. Ampak še enkrat – ogromno, ogromno razočaranje.

Ocena: 70/100

Plusi:

– osnovne mehanike igre so spolirane in zabavne,

– možnost pristopa,

– nekaj Metal Gear bonbončkov in orožij.

Minusi:

– nepotreben, pust, slab odprti svet,

– vse misije so enake in se ponavljajo,

– nedokončana, slaba zgodba,

– mikrotransakcije,

– slabe šefovske bitke,

– nespoštovanje igralčevega časa.