Google Stadia: naslednja stopnja v evoluciji videoiger?

Če ste v zadnjih dneh spremljali novice s področja videoiger, potem veste, da ta trenutek ni bolj vroče teme, kot je Stadia. Gre za prihajajočo storitev podjetja Google, s katero tehnološki velikan po vzoru storitev za pretakanje video in glasbenih vsebin namerava spremeniti prihodnost igranja videoiger.

Netflix za igre
Stadia je oblačna storitev, ki naj bi igralcem v Evropi in ZDA že letos omogočala pretakanje videoiger na vrsto različnih naprav, kot so: računalniki, tablice, pametni telefoni in druge. Ker bodo za poganjanje iger skrbele naprave v Googlovih podatkovnih centrih, končni uporabniki tako ne bodo več potrebovali zmogljivih osebnih računalnikov za igranje, temveč zgolj hitro internetno povezavo in napravo z brskalnikom Chrome. Trenutno Stadia podpira pretakanje s HDR v ločljivosti do 4K in 60 sličicami na sekundo, sčasoma pa naj bi dosegla tudi 8K in 120 sličic.

Po besedah predstavnikov podjetja Google je storitev zasnovana tako, da bo združevala igralce in gledalce (odtod tudi ime, ki je izpeljanka besede “stadion”). Ker se kot kaže še predobro zavedajo vloge in priljubljenosti “streamerjev”, bo Stadia integrirana v YouTube in posledično omogočala dostop do iger kar preko video posnetkov v pičlih nekaj sekundah.

Prednosti
Najopaznejši plus pretakanja iger je seveda, da za igranje najsodobnejših iger ne bo več potrebno imeti pregrešno drage opreme. To razvijalcem iger odpira popolnoma nov svet, obenem pa utegne po žepu močno udariti proizvajalce grafičnih kartic in igričarskih računalnikov nasploh.

Za poganjanje iger bodo v Googlovih podatkovnih centrih skrbele mašine z 2.7 GHz x86 procesorjem, 16 GB pomnilnika in AMD grafično enoto z 10.7 teraflopi (kar je več kot PS4 Pro in Xbox One X skupaj).

Edina oprema, ki bo za Stadio tako na voljo, bo plošček, ki izgleda kot dobra kombinacija upravljalnikov konzol PlayStation in Xbox. Ta bo opremljen tudi z dvema namenskima gumboma za Googlovega asistenta in deljenje vsebin na portalu YouTube.

Prav tako ne smemo pozabiti, da bo pretakanje iger za naprave mnogo manj obremenjujoče kot dejansko poganjanje, zato bo igranje na prenosnikih in pametnih telefonih baterijo praznilo bistveno počasneje.

Slabosti
Ključna stvar, ki trenutno skrbi večino, je latenca oziroma zakasnitev med uporabniško zahtevo do povratne informacije. Poenostavljeno povedano: čas, ki preteče od pritiska tipke na tipkovnici ali ploščku, do odziva v igri. Zakasnitve so seveda neizogibne, vprašanje pa je, če jih Googlovi strokovnjaki lahko zmanjšajo do te mere, da bo uporabniška izkušnja primerljiva z igranjem iger, kot ga trenutno poznamo. Prva javna predstavitev storitve na konferenci GDC 2019 skeptikov ni povsem pomirila, saj so rezultati ob igranju iger Assassin’s Creed Odyssey in Doom (2016) precej nihali. Čeprav so bili številni preizkuševalci mnenja, da gre za najbolj odzivno tovrstno storitev do zdaj, je po družbenih omrežjih hitro zaokrožila slika meritev, ki je vzbudila dvome celo pri zagovornikih storitve. Številke so v povprečju nihale med 50 ms in 100 ms, mnogi testerji pa so poročali celo o latencah okoli 200 ms (pri igranju v ločljivosti 1080p). To je problematično predvsem za strelske igre, kjer je hitro obračanje ključnega pomena. In če k temu pripišemo še zakasnitve znotraj iger (“input lag”), ki pestijo celo nekaj velikih naslovov, se zdi recept za neuspeh nared.

Druga slaba lastnost je, da bo storitev stalno potrebovala hitro in zanesljivo internetno povezavo, kar je tudi ponekod v razvitih državah še vedno problem. Minimalna zahtevana hitrost za igranje s 60 sličicami na sekundo pri ločljivosti 1080p je 25 Mbps, vendar naj bi se Googlovi strokovnjaki trudili to zmanjšati na 15 Mbps.

Prav tako se igralci lahko pripravijo na slabšo kakovost grafike in zvoka, saj bo Google oboje nekoliko kompresiral. Ta razlika najverjetneje ne bo pretirano opazna, zna pa zmotiti kakšne grafične zanesenjake in avdiofile. Navsezadnje se tudi kakovost slike na Netflixu ne more kosati z Blu-ray ploščki, toda ali povprečen gledalec to sploh opazi?

Vprašanja
Več kot prednosti in slabosti, ki jih Googlova storitev prinaša s seboj, je zaenkrat vprašanj. Trenutno namreč ni znano na kakšen način bo Google uporabnikom zaračunaval storitev. Bo stvar šla po sledovih storitev kot je Netflix in za določeno ceno na mesec naročnikom omogočala igranje vseh iger v ponudbi, ali pa bo dostop do pretakanja potrebno kupiti za vsako igro posebej? Kakšne naslove sploh lahko pričakujemo? Bodo na izbiro večinoma odmevnejša večplatformska imena ali lahko računamo tudi na ekskluzive, ki bi na kolena spravile igričarska velikana Microsoft in Sony? Je Google morda pod svoje okrilje pripravljen vzeti Nintendo, ki je pred kratkim izjavil, da se utegne odpovedati izdelavi novih konzol ter posvetiti razvoju iger? Kaj se zgodi z igrami, če se avtorji odločijo umakniti podporo? Jih bo doletela enaka usoda kot naslove, ki potrebujejo stalno povezavo s strežnikom, četudi niso namenjeni zgolj večigralstvu? Bodo ves trud, čas in denar, ki so ga razvijalci vložili v igro šli v nič, če igra naenkrat ne bo več dosegala želenih rezultatov? Trenutno je vprašanj res več kot odgovorov, zato bomo vsekakor s posebnim zanimanjem spremljali Googlove predstavitve na prihajajočih konferencah in sejmih.

Konkurenca
Google Stadia pa še zdaleč ni novost na področju pretakanja iger. Prva takšna storitev je luč sveta pod imenom OnLive namreč ugledala skoraj desetletje nazaj, a je že leta 2015 prenehala z delovanjem. Med trenutno uspešnejše spada Sonyjev PlayStation Now, ki uporabnikom zunaj Slovenije že nekaj let omogoča pretakanje starejših naslovov. Znano pa je, da na trg s svojimi rešitvami vstopajo tudi Amazon, Verizon in Microsoft. Slednji bo storitev Project xCloud lansiral z naslovi konzole Xbox One, zato nas še kako zanima, če kaj podobnega pripravlja tudi Sony za prihajajoči PlayStation 5.

Prihodnost = pretakanje?
Ob vse zmogljivejših internetnih povezavah in navdušujočih zamislih, ki jih je predstavil Google, je težko videti, da razvoj videoiger prej ali slej ne bo šel v to smer. Ključno vprašanje je, če je za takšno storitev že pravi čas. Ne glede na to, če se vam pretakanje iger zdi dobra ideja ali ne, je treba priznati, da gre za najbolj razburljivo obdobje v svetu videoiger po prihodu digitalnih trgovin.