EU in ZDA: Bo digitalna ekonomija žrtev nove globalne “vojne”?

Avtor: Jaka Repanšek

Napetosti med Združenimi državami Amerike (ZDA) in Evropsko unijo (EU), nekoč tesnima zaveznicama v globalnem trgovinskem sistemu, so v zadnjih mesecih, od nastopa nove ameriške administracije, vse bolj očitne tudi na področju digitalne ekonomije.

Vprašanje, ali bo digitalna ekonomija – s posebnim poudarkom na digitalnih platformah – postala predmet nove globalne carinske vojne, postaja vse bolj aktualno in kompleksno. Zgodovinsko so bili trgovinski spori med velikimi ekonomijami osredotočeni na industrijske sektorje, kot so jeklo, avtomobilska industrija ali kmetijstvo. Vendar pa digitalna ekonomija, ki predstavlja že več kot 15 % svetovnega BDP in hitro raste, vse pogosteje vstopa v središče geostrateških interesov. Multinacionalne digitalne platforme – kot so Google, Amazon, Meta in Apple – ki imajo sedež večinoma v ZDA, v Evropi pa v Republiki Irski, generirajo prihodke na globalnem trgu, pogosto brez ustrezne fiskalne prisotnosti v državah, kjer ustvarjajo dobiček. To je sprožilo številne zakonodajne in fiskalne pobude, predvsem s strani EU, s katerimi želi ta zagotoviti pravičnejšo obdavčitev digitalnih storitev.

Jaka Repanšek je vodja strateške skupine za regulativo pri Slovenski digitalni koaliciji (digitalna.si) in predsednik Oglaševalskega razsodišča

Evropska unija je pred več kot petimi leti napovedala začetek t.i. “evropskega digitalnega desetletja”, ki naj bi s kombinacijo regulatornih in investicijskih ukrepov pomagalo nadoknaditi dvejsetletni zaostanek EU pri razvoju velikih digitalnih podjetij in storitev, pri čemer se je EU mestoma odločila za “asimetrični” pristop. V praksi to pomeni, da so ameriški in kitajski digitalni velikani regulirani strožje kot manjši (evropski) ponudniki digitalnih storitev. Evropski Akt o digitalnih trgih (DMA) se tako osredotoča na omejevanje moči največjih “gatekeeper” platform (kot so Google, Amazon, Facebook, Apple) in preprečevanje protikonkurenčnih praks, kot so zloraba njihove tržne moči, nepoštene prakse v oglaševanju in preferiranje lastnih storitev pred konkurenco. Uredba vključuje obveznosti za zagotavljanje poštenosti na digitalnih trgih, na primer s preprečevanjem nedovoljenih praks, kot so omejevanje dostopa do svojih storitev za konkurente ali zbiranje preveč osebnih podatkov. Akt o digitalnih storitvah (DSA) pa postavlja stroge zahteve glede varnosti in odgovornosti zlasti največjih platform za vsebino, ki jo gostijo, ter vključuje zaščito potrošnikov, preprečevanje širjenja škodljivih vsebin (kot so dezinformacije, sovražni govor in nezakonite vsebine) ter zagotavljanje preglednosti algoritmov in moderiranja vsebin. Pomembno je tudi, da so platforme odgovorne za zaščito uporabnikov pred škodljivimi vplivi, kot so spletne goljufije, kibernetski napadi in manipulacija podatkov. Poleg navedenih aktov (DSA, DMA) je EU sprejela še široko paleto uredb s področja upravljanja s podatki, kibernetske varnosti ter najcelovitejšo regulacijo umetne inteligence (Akt o umetni inteligenci).

Digitalni davek kot sprožilec protekcionizma

EU je že pred leti intenzivirala prizadevanja za uvedbo t. i. digitalnega davka, ki bi bolj sorazmerno obdavčil prihodke digitalnih platform v posameznih državah članicah. V zadnjih tednih se vse pogosteje omenja možnost uvedbe “carin” oziroma “davkov” na digitalne storitve ameriških podjetij v EU. Francija, Španija, Italija in Avstrija so že pred časom uvedle enostranske digitalne davke, medtem ko so bila pogajanja o enotni evropski rešitvi v okviru OECD dolgotrajna in pogosto neuspešna. ZDA so takšne pobude interpretirale kot protekcionistične in diskriminatorne do svojih podjetij, kar je sprožilo vrsto groženj z uvedbo povračilnih carin na uvoz iz EU. Temeljni problem v odnosih med EU in ZDA na tem področju izhaja iz globoke asimetrije interesov. Medtem ko ZDA ščitijo interese svojih tehnoloških velikanov, EU poskuša zaščititi fiskalno suverenost in pravično konkurenco na enotnem trgu. S tem ko ZDA digitalni davek interpretirajo kot napad na ameriški tehnološki sektor, EU v njem vidi instrument za zagotavljanje pravičnega prispevka k javnim financam.

Vpliv na Slovenijo

Čeprav Slovenija ni neposredna akterka v transatlantskem konfliktu, bo posledice digitalne carinske vojne občutila na več ravneh. Slovenska mala in srednja podjetja, ki prodajajo prek platform, kot so Amazon ali Booking, so izrazito odvisna od pogojev, ki jih postavljajo ti ponudniki. Vsakršen dvig stroškov (npr. zaradi carin, davkov ali spremenjenih pogojev poslovanja) bi pomenil dodatne ovire pri mednarodnem poslovanju. Čeprav Slovenija ni uvedla ločenega digitalnega davka, je v okviru EU podprla skupne fiskalne pobude. Slovenija nima domačih globalnih digitalnih platform, zato je izrazito odvisna od tujih rešitev, posledično pa ima omejen vpliv na oblikovanje pravil igre, hkrati pa je izpostavljena posledicam digitalne fragmentacije (npr. različno obnašanje iskalnikov, algoritmov, cenzure).

Možni scenariji nadaljnjega razvoja

Digitalna ekonomija je postala novo geopolitično bojišče, kjer fiskalni in regulativni instrumenti postajajo sredstvo uveljavljanja interesov nacionalnih držav. V tem kontekstu so digitalne platforme ne le tehnološki akterji, temveč tudi simboli ekonomske moči in suverenosti. Neuspeh pri vzpostavitvi pravičnih, stabilnih in multilateralno dogovorjenih pravil na področju obdavčitve digitalnih storitev pomeni tveganje za eskalacijo v digitalno carinsko vojno, katere posledice bi bile daljnosežne – tako za inovacije kot za globalni ekonomski red. Za Slovenijo to pomeni predvsem nujnost prilagajanja dinamičnim regulativnim okvirjem, zaščito MSP ter aktivno vlogo v okviru EU, ki bi zagotovila predvidljivo in pravično digitalno okolje.