Igre
14.06.2016 16:12

Deli z drugimi:

Share

Dirkanje po strehah: opis igre Mirror’s Edge Catalyst

Dirkanje po strehah: opis igre Mirror's Edge Catalyst
Dirkanje po strehah: opis igre Mirror's Edge Catalyst

Originalen Mirror’s Edge je bila majhna, zanimiva in nepričakovana igra od razvijalcev, ki skoraj vsako leto izdajo nov Battlefield. Veliko ljudi je pritegnil zanimiv grafičen stil, prvoosebno skakanje in lepa glasba. Tudi mene, saj zelo maram platforming igre. A mi igra ni bila tako zelo izjemna kot vsem ostalim, saj je imela ogromno problemov, zraven tega pa je trajala nekje slabe štiri urice. Ob napovedi nadaljevanja sem bil presenečen, saj se ni dobro prodajala. Upam sem, da bodo poboljšali izvirnik, a so te misli hitro zbledele ob napovedi odprtega sveta (tako kot vsaka druga igra dandanes), sistema z nadgradnjami in zgodbo, ki je delovala še bolj neumno.

Pričakoval sem popoln polom in ob izidu zgodnjih opisov ter mnenj ljudi (na Metacriticu so te številke rdeče) sem te dvome potrdil. Vseeno pa sem sam želel poskusiti igro, saj mnenju drugih vedno ne moreš zaupati. No, dobil sem Mirror’s Edge plus. Igra je enaka kot prvenec, z minimalnimi razlikami. Dobre stvari so prenesli sem ter jih malce nadgradili, slabe stvari pa tudi, ter jih dodali še nekaj (prej omenjen odprt svet, na primer). Gremo po vrsti.

Igra je reboot, ne nadaljeanje, torej se zgodba ne nadaljuje. Spet igraš azijko Faith, ki je izjemno akrobatična. Z njo poskušamo uničiti zlobne korporacije ali nekaj podobnega. Ne bi vedel točno kaj je bil namen cele igre, saj je zgodba obupna, otročja in polna slabo napisanih, nadležnih likov. Maral nisem nikogar in na srečo lahko zgodbovne sekvence preskočiš.

Skozi odprt svet se je treba premikat do točke, ki sprožijo misije (glavne, stranske ali časovni izzivi). Glavne misije so generalno dobro narejene in te vodijo v unikatne lokacije, torej se ne dogajajo v odprtem svetu. Pohvalno, saj je odprt svet pust in pozabljiv, medtem ko se to misije kar dobro dizajnirane in testirajo tvoje skakalne sposobnosti. Misije vsebujejo tudi nekaj zanimivih trenutkov, na primer beg pred helikopterji, eksplozijo ogromne stavbe, vzpon na največjo stavbo v mestu ali recimo platformiranje medtem ko se pod tabo lomi steklo.

Drugače lahko na mapi najdemo različne stranske dejavnosti, ki so vse po vrsti le zapravljanje časa, saj so skopirane naloge kjer moreš iti od točke A do točke B skozi odprt svet. Ta je zgrajen čudno, saj skozi njega vodi ponavadi le ena ali dve poti, preko katerih se moraš znova in znova premikat dokler ne odkleneš hitrega potovanja. Pač, tegobe odprtih svetov, ki so trenutno na žalost popularni. Namesto linearno nanizanih misij, ki imajo odličen tempo, moramo sedaj vsake toliko časa deset minut potovati do začetka misije in se dolgočasiti. Napredek!

Tu pa tam se moramo tudi na žalost bojevati. Večinoma lahko bežimo, a včasih nas igra zaklene v sobo, kjer se moramo spopasti. Bojevanje je izjemno enostavno in vsebuje hiter in močan udarec ter umikanje. Sovražnikov je par vrst, vsi pa so izjemno neumni in ti niso sposobni slediti na metersko ogrado, kaj šele da bi ti sledili po strehah stavb. Zato lahko umetno pamet izkoriščamo, kar bojevanje naredi še bolj nesmiselno.

Kot sem že omenil ima igra sistem za nadgrajevanje sposobnosti. Polovica sposobnosti je že odklenjenih, sam pa lahko nato dodatno vlagaš točke v bojevanje, parkour sposobnosti in napravice. Bal sem se da bo vplival na igranje, a je dobesedno obratno.Večina ekstra sposobnosti ne potrebuješ in ne naredijo velike razlike, nekaj pa jih igra odklene kar sama ob določeni točki v zgodbi (tudi če si že v to sposobnost vložil točko!), kar še enkrat pokaže nesmiselnost takšnega sistema. Aja, napravice. Igra ima zdaj kavelj (grappling hook), s katerim se lahko zavihtimo čez prepad ali uničimo kakšno rahlo steno. Uporabljamo ga lahko le na parih točkah na mapi, ki so strogo določene, tako da ne naredi ravno razlike v igranju. Podoben sistem je imel Dying Light, ki je tako parkour kot kavelj naredil boljše.

Če ste igrali prvenec se spomnite tudi obupnega, obupnega blooma, ki ga ima igra. Vse se sveti in blešči, da nič ne vidiš. Tudi to je nazaj, ugh. Moral sem namenoma zmanjšati nastavitve grafike na minimum, vsaj osvetljavo, da sem končno videl nekaj. Zraven tega pa je še pol mesta narejenega iz stekla, tako da sem se včasih počutil kot ptič, ki se zaleti v vsako okno. Velikokrat dizajn zmoti tekoče igranje, saj zaradi bleščanja ali materialov ne vidiš, kam moreš. Imaš pa tokrat gumb, ki ti z rdečo barvo obarva pot pred tabo (in tudi objekte, tako kot v originalu), kar olajša zadeve.

In hja, to je to. Igro sem končal nekje v šestih uricah, verjetno bi lahko iz nje izstisnil tja do dvanajst ur, če bi se mi dalo ubadati z vsemi ponavljajočimi stranskimi dejavnostmi. Igra ni slaba in si ne zasluži tako zelo negativne kritike, ni pa tudi dobra ali posebaj zapomnljiva. Je solidna in vsaj malo drugačna od drugih prvo osebnih iger na marketu. Če ste marali prvi Mirrors Edge, boste tega tudi, drugače verjetno ne.

Ocena: 65/100

Plus:

  • tekoče, zabavno skakanje

  • generalno dobre misije

  • par sekvenc se ti vtisne v spomin

Minus:

  • dolgočasna zgodba in bojevanje

  • nesmiseln sistem nadgrajevanja

  • nepotreben odprt svet

  • kratka, polna ponavljajočih stranskih misij

  • podoba včasih moti igranje

Vas zanima več iz te teme?
Electronic Arts igre

Prijavi napako v članku